Škofijska gimnazija Vipava in Škofijska klasična gimnazija iz Ljubljane v povezavi s Slovensko karitas tradicionalno prirejata delovne tabore v Bosni in Hercegovini. Dijaki v poletnih mesecih tam pomagajo prebivalcem, ki fizično in/ali finančno težko prenašajo bremena življenja ali pa so v drugih stiskah.
Preberite še:
Martinova sv. maša prek Facebooka: “Za pogum in povezavo s presežnim”
Tabori so priložnost za čas, naložen v dobra dela, ter spoznavanje novih kultur, obenem pa tudi odpirajo oči, kako skromno živijo nekateri ljudje v krajih, ki so le nekaj ur oddaljeni od Slovenije.
V šoli življenja
Dijaki iz Ljubljane so pomagali pri obnovi strehe in urejanju hiš trem družinam v mestu Jelah blizu Doboja. Vipavski dijaki pa so ob pomoči treh zidarjev v Prijedorju zgradili streho nad glavo družini, v kateri živi družina, ki jo je zaznamovala bolezen. Otroke iz okoliških vasi so razveselili še z oratorijem.
Preberite še:
Svetopisemski citati, ki vas bodo navdali z upanjem in optimizmom
“Pred leti smo imeli udeleženca, ki si je med letom ‘pridno’ nabiral vzgojne ukrepe. Ob prijavi za Bosno je doživel skepso profesorjev in vrsto varovalk tipa ‘če ne boš priden’. Dijak se je vrnil nazaj spremenjen in je sam povedal, da je videl marsikaj. To je bila zanj šola življenja in je prestopil med vzorne dijake,” je Primož Erjavec, kaplan v vipavski gimnaziji, potrdil, da tabor lahko tudi spreminja življenja.
V tednu katoliškega šolstva predstavljamo vtise Marije, Larise in Jakoba.
Marija in Larisa, 4. letnik Škofijske gimnazije Vipava
Delovnega tabora v Bosni sva se udeležili prvič in izkušnja je bila enkratna. Najina skromna pričakovanja so prerasle izkušnje hvaležnosti. Sami sva sicer podarili le teden časa, a se je izkazalo, da je bilo to dovolj za veliko dobrega. V Prijedorju smo spoznali štiri otroke iz okolice, s katerimi smo se za nekaj dni igrali, pogovarjali, predvsem pa smejali ob učenju drugega jezika. Žareče otroške oči so že same po sebi odsevale navdušenje.
Preostale dni smo preživeli v Banjaluki, kjer smo pomagali postavljati streho potrebni družini. Sprejeli so nas odprtih rok in njihovi gostoljubnosti ni bilo meja. Ob večerih smo si ogledovali mesto, banjaluški škof pa nas je enkrat tudi povabil na večerjo. Ob koncu tedna, ko je energija že rahlo pošla, sva se z nasmehom v očeh vračali domov. Tabor priporočava vsem, ki resnično želijo pomagati, spoznati nove ljudi in kulturo ter si ustvariti življenjske spomine.
Katoliške gimnazije se taborov udeležujejo že več kot dve desetletji. Tule so fotoutrinki prvega iz leta 1998:
Jakob, 4. letnik Škofijske klasične gimnazije
Lani poleti sem bil prvič v Bosni. Sprva smo delali v kraju Jelah v okolici Doboja. Zdelo se mi je super, nekatere mlade sem poznal že prej, saj so nas obiskali na šoli. Vsi so nas lepo sprejeli, še posebej družine, kjer smo spali. Pomagali smo na dveh lokacijah. Teden dni smo bili pri starejši gospe, ki ni mogla vsega postoriti sama. Pospravljali smo, prenašali stvari, zlagali zidake, pospravili šaro.
Nekje drugje smo pomagali dograditi hišo oziroma prizidek. Mešali smo beton in opravljali druga z zidavo povezana dela.
Domačini so bili veseli, da smo jim prišli pomagat. Občasno so nam tudi kaj skuhali, čeprav ne bi bilo treba. Mama ene od družin nam je pripravila prigrizek za na pot. Z vrstniki smo se zelo povezali, ostajamo v stiku prek družabnih omrežij. Ob večerih je bila kdaj priložnost tudi za izhod v mesto ali kako igro nogometa. Tabor je pustil res ogromno spominov. Se že veselim naslednjega.
Tabore na šoli organiziramo, ker vidimo izjemno priliko za krščansko dobrodelnost in izkušnjo prostovoljstva. Ko prestopiš mejo Bosne, zaživi pred tabo nov svet z mešanico kultur in religij. Ekonomske razmere so tam skoraj afriške, pa je Bosna oddaljena od nas samo štiri ure. Na zadnjem taboru smo bili kreativni in smo skupaj z udeleženkami pripravili tri oratorijske dneve. Izvajali smo jih za otroke družin, katerim smo pomagali v preteklih letih. Kot soanimaotorji pa so bili vrstniki iz katoliškega dijaškega doma v Banjaluki.
Primož Erjavec, kaplan Škofijske gimnazije Vipava
Več kot sto tisočakov pomoči
V lanskem letu je Karitas z akcijo Ne pozabimo za države jugovzhodne Evrope zbrala 106.041,05 evra.
Preberite še:
Kakšne izzive epidemija koronavirusa prinaša družinam?
Preberite še:
Hej, duhovniki, ali želite, da se milenijci vrnemo v Cerkev?
Preberite še:
Od kariere v modnem svetu do katoliške pričevalke
