Slovenijo je te dni obiskal Otto Neubauer, dunajski teolog in oče šestih otrok. Spregovoril je o tem, kako odpreti vrata naših župnij za vse ljudi – tudi in predvsem najbolj oddaljene in izgubljene. Ob koncu intervjuja nam je zaupal še, kaj si je zadal za letošnjo postno akcijo.
Preberite še:
“Vse mame v župniji so boljše katehistinje kot jaz”
Boga si pogosto predstavljamo kot ljubečega Očeta. Toda danes je veliko ljudi, ki ljubezni od svojega zemeljskega očeta niso izkusili. Kako Boga predstaviti njim? Kako občutiti, da smo del Božje družine, če pa je v današnjem svetu toliko ločenih družin in ranjenih odnosov?
Ravno zaradi tega imajo krščanske družine, ki zares živijo svojo vero, v današnjem svetu zelo veliko vlogo. Svetost prihaja ravno iz tega, da se srečamo med seboj, da se sprejemamo. Pomembno je, da ljudje – posebej tisti, ki prihajajo iz razbitih družin – to začutijo in izkusijo.
Moje hčerke imajo veliko prijateljev, ki prihajajo iz razbitih družin. Kaj tem prijateljem najbolj manjka? Najbolj jim manjka kraj, kamor bi lahko prišli. Želijo si prostor skupnosti, sprejetosti. Ali povsem dobesedno – želijo si prostor, kamor bi lahko prišli, se pogovarjali in skupaj jedli.
Zato morajo naše družine – naša stanovanja, hiše – postati prostor, kjer so ljudje sprejeti takšni, kot so. Naše družine so resnično lahko kraji ozdravljanja.
Preberite še:
5 razlogov, zakaj iti k sveti maši tudi med tednom
V začetku krščanstva je že bilo tako. Kristjani so se zbirali po hišah, po družinah. V Svetem pismu piše: “Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem.” (Apd 2,46)
Prihodnost krščanskih družin vidim ravno v tem, da povabimo ljudi, da sodelujejo v našem družinskem življenju. Tudi moje hčerke povabijo k nam domov svoje prijatelje, ki prihajajo iz razbitih družin – za njih je to, da imamo skupno kosilo ali zabavo, trenutek ozdravitve. Izkušnjo ljubezni in povezanosti moraš namreč izkusiti. Prepričan sem, da moramo postati bolj preprosti v tem, kako živimo svojo vero. Naša vera ni zgolj teorija, ampak lahko teorijo razumemo samo skozi prakso.
Preberite še:
Poznate glavna dejstva o svojem krstu?
Všeč mi je izraz “pripadati, preden verovati” – potrebujemo namreč izkušnjo pripadnosti, da lahko razumemo, da je naš Bog tisti, ki gradi skupnost. Velik dar je, da imamo družino, ki drži skupaj, ki je močna in povezana. Ampak to ni pogoj, ker Bog prihaja v naše življenje ravno prek težavnih situacij. Njegova navzočnost spreminja naše odnose. Ko odkrijemo, da je to Božji načrt za naše življenje, bomo spoznali, da to ni zgolj lepo sporočilo – to je resničnost.
Ni dovolj samo govoriti o ljubezni do Boga, ampak je potrebno to ljubezen izkusiti in jo pokazati drugim.
V mnogih današnjih družinah starši nimajo verske podlage, si pa vseeno želijo, da bi njihovi otroci spoznali Jezusa in njegove nauke. Kako naj se tega lotijo? Če pošljejo otroke za eno uro na teden k verouku, verjetno ne bo dovolj.
Jasno je, da se verska vzgoja začenja v družinah. Ena ura verouka na teden morda res ni veliko, ampak že nekaj pripomore. Otroci potrebujejo skupnost. Potrebujejo “dobrega pastirja” – nekoga, ki mu je mar zanje in ki jih bo vodil.
Ključno je, da mladi dobijo izkušnjo pripadnosti. Zato so potrebne pobude v župnijah, kjer se zbirajo, se skupaj učijo, se ukvarjajo s športom, gredo na duhovne vaje … Če gradimo močno (župnijsko) skupnost, bo to vplivalo tudi na njihovo vsakodnevno življenje.
Preberite še:
Zakaj mladi odhajajo?
Živimo v času, ki veliko sodi, obsoja. Mladi pa potrebujejo izkušnjo odpuščanja in usmiljenja. Potrebujejo dober zgled. Ta zgled dobijo najprej pri starših in duhovnikih. Otroci opazujejo, kako se odzivajo njihovi starši, duhovnik v župniji … Če samo govorijo ali pridigajo od daleč, to ne bo imelo nikakršnega učinka.
Kako v Cerkvi obrniti pogled k najbolj oddaljenim – k ločenim, neporočenim, odvisnikom, osamljenim ali neverujočim. Kako spremeniti naš pogled tako, da nam bo jasno, da oni najbolj potrebujejo našo bližino, Jezusa in Cerkev. Kako jih vključiti v naše občestvo?
Naj vam povem dve moji izkušnji. Dolga leta sem hodil k frizerju, za katerega sem vedel, da ni veren. Velikokrat sem želel z njim načeti temo o Bogu, a sem si vedno premislil. “Ne danes, bom naslednjič,” sem si mislil. Potem pa sem nekoč spet prišel k njemu v salon in ga vprašal, kako je. Odgovoril mi je, da si z ženo zelo želita otroka, a ga ne moreta imeti. Odgovoril sem mu: “Molil bom zate!” On je bil čisto ganjen in je rekel, da je to nekaj najlepšega, kar mu je kdo kdajkoli dejal.
Drugi primer pa je, da sem imel poslovnega partnerja, ki je bil zagrizen ateist. Sedem let smo sodelovali, vedel je, da sem jaz veren, on pa je vztrajal pri svojem. Mislil sem si: “Tale je brezupen primer!” Po sedmih letih pa mi nekega dne reče: “Otto, jaz čutim, da je nad nami še nekdo!” Začuden sem ga vprašal, kako to. Dejal mi je, da ni mogoče, da bi bila midva, ateist in kristjan, toliko časa prijatelja, brez obsojanja in prepiranja, če ne bi bil v tem odnosu še Nekdo prisoten.
Živite torej svojo vero, sprejemajte druge take, kot so, in stvari se bodo začele spreminjati.
Preberite še:
Najbolj razširjena svetopisemska aplikacija na svetu zdaj na voljo tudi v slovenščini
Kako naj neka župnija sploh začne prenovo? Kakšna je pri tem vloga laikov?
Kako odpreti vrata naših župnij, to je temeljno vprašanja za Cerkev in svet. Najprej si moramo postaviti vprašanje, ali imamo mi, kristjani, v sebi sploh to hrepenenje? Si tega res želimo? Zdi se, da to pogosto umanjka. Gre za odločitev, ki jo mora sprejeti vsak posameznik in župnija kot skupnost.
Ko hodim naokrog in predavam, ljudem vedno postavim naslednji izziv. Predstavljajte si, da pride Jezus za deset dni v vašo župnijo. Kam bi ga peljali? Kaj bi počel? Kje bi jedel in spal? Udeleženci zbirajo ideje, njihovi odgovori pa se običajno glasijo tako, da bi Jezus šel k najbolj ubogim, oddaljenim, revnim … In tukaj je odgovor! To moramo početi tudi mi! V Cerkev moramo privabiti vse ljudi, ne samo tiste, ki so nam všeč ali so nam blizu.
Preberite še:
Si želite iti vsak dan k maši, pa preprosto ne morete?
Rad bi izpostavil še dve stvari – molitev in apostolstvo. Temeljno je, da čas preživljamo v molitvi. Kajti kako naj imam srce za ljudi, če nisem spoznal srca Boga? Druga stvar pa je apostolstvo. Tudi Jezus ni delal sam, izbral si je apostole, učence, da so mu pomagali. Če dobro pomislimo, je to precej nelogično. On, Božji Sin, si je izbral “pomočnike”. Čemu? Saj je bil vendar Božji Sin, ni jih potreboval. Povrh vsega pa so bili njegovi učenci daleč od ”idealnih”.
Prepričan sem, da nam je želel s tem pokazati pomen in vrednost skupnosti. Ozdravljajoče je, da imamo skupnost in da imamo drug drugega.
Ljudje potrebujejo skupnost, ker potrebujejo izkušnjo ljubezni.
Kaj vam pomeni postni čas? Ste si zadali kakšen postni izziv?
Pred leti sem se pogovarjal s prijateljema, zakoncema, ki sta si zadala vsak svojo postno vajo, vendar pa drug drugemu nista povedala, kaj sta si izbrala. Žena se je ves čas posta spraševala, kaj si je njen mož izbral – še vedno je namreč vse jedel, pil, gledal televizijo … Kljub temu pa se ji je zdelo, da je nekaj drugače, da je njun odnos lepši. Ko je prišla velika noč, ga je vprašala: “Povej mi, kaj si si zadal za postno nalogo?” Odvrnil ji je: “Odločil sem se, da te v tem postnem času ne bom kritiziral.”
Preberite še:
10 super idej za postni čas
To je bila tudi zame globoka izkušnja. Od takrat naprej se vsako leto odločim, da si za postni čas zadam nekaj, kar je vezano na odnose. Ne kritizirati drugih, še posebej tistih, ki so nam najbližje, pa ni tako enostavno, kajne? (smeh)
Ker pa se veliko vozim z vlakom, sem si za letošnji post zadal še en izziv. Običajno na vlaku takoj izvlečem iz žepa telefon in brskam po njem. Letos pa sem se odločil, da bom namesto tega raje opazoval ljudi. Se jim nasmehnem, zanje kaj zmolim in poskušam v vsakem izmed njih videti Božjega otroka.
Intervju je nastal v sodelovanju z radiem Ognjišče.
Preberite še:
Kako se povezati z Jezusom, če ne morete prejeti svetega obhajila
Preberite še:
3 stvari, ki jih potrebujete za dober pogovor
Preberite še:
Svetopisemski citati, ki vas bodo navdali z upanjem in optimizmom
