Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Katoliški zdravnik, pionir umivanja rok v boju proti okužbam

Ignaz Semmelweis
Deli

Medtem ko virus korona polni naslovnice medijev po vsem svetu, se zahvalimo za to preprosto navado, ki rešuje življenja, in človeku, ki je daroval svoje življenje, da jo je uveljavil

Čeprav si težko predstavljamo, da je nekoč obstajal čas, ko umivanje rok ni bilo obvezno (celo med zdravniki in kirurgi), pa o njem lahko beremo v ne tako zelo davni zgodovini.

“Ob umivalniku zapoj Vse najboljše za te,” mi je pred kratkim zazvončkljala prijateljica, ko sem si ravno umivala roke. In ob nevarnosti, ki nam grozi z izbruhom epidemije, sem rojstnodnevni napev raje zapela kar dvakrat.

V trenutnih razmerah priporočilo “umij si roke” skorajda občutimo kot neke vrste sodoben blagoslov, zato je nedoumljivo in žalostno, ko pomislim na dr. Ignaca Semmelweisa, človeka, ki je kot prvi uveljavil to navado, in je bil zaradi prebojnega odkritja dejansko preganjan do točke, ko ga je pokosila prezgodnja smrt.

Uvedba obveznega umivanja rok

Začelo se je leta 1847, ko je na Madžarskem rojeni Semmelweis delal na Dunaju in izvajal raziskavo, katere rezultat je bila uvedba obveznega umivanja rok v bolnišnicah. Njegova prvotna raziskava je bila osredinjena na boj proti detomoru, ki je bil tedaj običajna praksa številnih prostitutk, pozneje pa se je preusmeril v raziskavo poporodne vročice v porodnišnicah.

Semmelweis je prišel do pionirskega odkritja, ko je ugotovil, da je stopnja smrtnosti opazno višja na porodnem oddelku, kjer delujejo zdravniki in študentje, za razliko od bližnjega porodnega oddelka, kjer so delale le babice.

Po temeljiti preiskavi prakse na obeh oddelkih je smrti porodnic povezal s študenti, ki so opravljali obdukcije, tik preden so materam pomagali pri porodu. Potem ko je uvedel strogo umivanje rok med obdukcijami in obiski na porodnem oddelku, se je smrtnost v treh mesecih znižala kar za deset- do dvajsetkrat, s čimer je Semmelweis dokazal, da je s to preprosto navado mogoče drastično omejiti prenos okužbe.

Nestrinjanje in nasprotovanje

Človek bi pričakoval, da je bilo Semmelweisovo pionirsko odkritje sprejeto s hvalo in odobravanjem, vendar žal ni bilo tako. Mnogi njegovi kolegi se z njegovimi ugotovitvami niso strinjali in so odločno zavračali, da bi nekdo njihovo delo postavljal v določene okvirje. Semmelweisovo delo so kritično ocenjevali kot neznanstveno in so trdili, da je za “vraževerje” glede umivanja rok kriva njegova katoliška vera. Bolnišnice so se pritoževale zaradi stroškov, ki jih je od njih zahtevala ureditev higienskega okolja, in Semmelweisa so v strokovnih krogih kmalu izobčili.

Čas je mineval in bolnišnice, v katerih je uvedel spremembe, so se vrnile k starim nehigienskim navadam. Semmelweisa je vnovično naraščanje smrtnosti med porodnicami tako razburilo, da je po zatrjevanju nekaterih izgubil razum. Njegovi kolegi pa so ga raje do konca utišali in ga zaprli v umobolnico, kot da bi pozorno preučili njegove ugotovitve in znova uvedli obvezno umivanje rok.

Danes lahko le upamo, da je katolištvo, vera, bogata z zgodbami o svetnikih in mučencih, ki so za vsako ceno zagovarjali resnico, Semmelweisu nudilo tolažbo v poslednjih dneh, ko je umiral zaradi zastrupitve krvi (podobno kot poporodna vročica, le da v njegovem primeru bakterijska zastrupitev ni bila povezana s porodom) – bolezni, ki si jo je tako prizadeval omejiti ali celo odpraviti. In čeprav nikjer ni zapisov ali pričevanj o katoličanu Semmelweisu in njegovem življenju, je njegovo vsakdanje prizadevanje za “najmanjše med nami” skozi stoletja samo po sebi pričevanje o milosti in Božjem navdihu.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.