Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Redovnica, ki že 29 let ni zapustila samostana, svetuje, kako se spopasti s karanteno

NUN,DOMINICAN SISTERS,CLOISTER
Deli

Redovnica Mary Catharine, ki samostana skorajda nikoli ne zapusti, nam svetuje, kako obdobje socialne izolacije v času koronavirusa kar najbolje izkoristiti

Mary Catharine Perry je redovnica iz New Jerseyja. “Že 29 let sem v nekakšni socialni izolaciji. Seveda jaz in 17 sester, s katerimi živim, tega ne poimenujemo tako,” je povedala v intervjuju.

Pripada redu dominikank, kjer imajo klavzuro, kar pomeni, da je vstop drugim osebam v samostanske prostore prepovedan, in tudi to, da svojega doma – samostana – skorajda nikoli ne zapuščajo. Izjemoma ga zapustijo le, če ima katera od sester pregled pri zdravniku ali morajo v trgovino po kakšno res nujno potrebščino. Ne hodijo na družinske zabave, poroke, ne družijo se s prijatelji … Zgodi se celo, da samostana ne zapustijo po več mesecev.

Se tudi vi počutite kot v klavzuri?

Ves svet se je znašel v primežu koronavirusa. Zato smo poklicani, da ostanemo doma in da imamo čim manj socialnih stikov. Na neki način smo se tudi mi znašli v klavzuri.

Trenutna situacija je za mnoge zastrašujoča. Premik, ki se je v zadnjih tednih zgodil v naši družbi, nas je pahnil v nelagodje. Zato nam bodo nasveti redovnice, ki tako živi že 29 let, prišli še kako prav.

Vzpostavite dnevno rutino

Še nedolgo tega smo imeli vsak svoj dnevi ritem. Zjutraj smo vstali, spili kavo, se usedli v avto in se odpeljali v službo, otroci so odšli v šolo … Naši dnevi so imeli nek ritem in stalnost.

“Tudi zdaj, ko ste obtičali doma, naredite urnik zase in za svojo družino,” nam svetuje redovnica. “V samostanu vsak dan zjutraj vstanemo ob isti uri in se oblečemo. Imamo določen čas za molitev, slavljenje, delo, obroke in sprostitev. Naš dnevni red je sicer dokaj miren in ustaljen. Gotovo bo to večji izziv za posameznike in družine, ki so v tem obdobju primorani prebiti več časa skupaj, pa do zdaj tega niso bili navajeni.”

Izkazujte si ljubezen in podporo

V teh dneh nas še posebej skrbi, kako se počutijo naši bližnji, znanci, prijatelji … Prav in odgovorno je, da poskrbimo za varnost vseh nas. Ne pozabimo pa tudi na tiste, ki so v teh dneh sami – starejši ali osamljeni. Pokličimo jih in vprašajmo, ali potrebujejo našo pomoč. Še posebej pa poskrbimo za dobre odnose v naši domači družini.

“Izkoristite ta čas, ki vam je podarjen. Skupaj skuhajte kosilo, igrajte se družabne igre … Zanimivo je, da se nekateri ljudje prav bojijo te obilice skupnega časa, čeprav je družina temeljna celica vsake družbe. Naj bo to čas, ko okrepimo naše družinske vezi. Naša prizadevanja bodo dolgoročno vplivala tudi na našo širšo skupnost.”

Tudi v samostanu redovnice niso na počitnicah. To je skupnost več redovnic, vsaka ima svoj značaj, zato je potrebno veliko sprejemanja, poslušanja in odpuščanja. Tako kot v družinah.

Tisti, ki nam je to omogočeno, lahko te dni delamo od doma. In kaj hitro se zgodi, da se zapremo v svojo sobo, češ da “moramo še nekaj dokončati za službo”.

Tudi pred to nevarnostjo nas svari redovnica Mary Catharine: “Opravite svoje delo, a ga pravočasno končajte. Tudi v samostanu nas zvonec pokliče k molitvi, da nas opomni, zakaj smo zares tu. Opomni me, naj za trenutek opustim delo (naj bo to izdelava sveče, delo na vrtu, v kuhinji ali kaj drugega) in se pridružim sestram pri molitvi.”

Delo, ki ga opravljamo, je dobro in koristno, a nikar ne dovolimo, da bi nas preveč zaposlovalo.

Vzemite si čas zase in se umirite

Ljudje pogosto pravimo: “Po dopustu bi potreboval še malo dopusta!” No, zdaj ga imamo. Naj bodo torej dnevi pred nami priložnost za bolj tiho, umirjeno življenje. “Vsak dan po kosilu si redovnice v samostanu vzamemo 90 minut za globoko tišino. Ne hodimo po samostanu, ampak ostanemo v tišini. Beremo, molimo, razmišljamo … Včasih pa preprosto malo počivamo. Ljudje pravijo, da si želijo miru in tišine. Ko pa jim je to podarjeno, jih zagrabi panika!”

Ljudje ne znamo biti več sami, ne znamo biti več v tihoti svojega srca. Svoja življenja zapolnimo s potrebnimi in nepotrebnimi druženji, nakupovalno mrzlico, včasih celo s hrupom, da bi zbežali sami pred seboj. A življenje nam ni podarjeno zato, da bi skozenj hiteli. “Bodite mirni. Umirite se. To obdobje samoizolacije lahko zapravite ali iz njega potegnete najboljše, kar lahko,” sklene Mary Catharine.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.