V zadnjem času se veliko sprašujem, koliko naj navzven izražam svoja občutja – tako dobra kot slaba. Ali smem prostodušno pokazati, kako razmišljam, čustvujem, ali bo to za druge ljudi hitro preveč? Ali moram ves čas paziti, kako to vpliva na druge?
Preberite še:
5 napačnih stvari, ki velikokrat (pre)usmerjajo naše življenje
Brené Brown pravi, naj svoje izpovedi omejimo na zaupni krog ljudi, ki so si prislužili naše zaupanje, kjer smo lahko takšni, kakršni smo, pristni, ranljivi, brez mask in brez strahu, da ne bi bili sprejeti.
Hvaležna sem za vse svoje kroge ljudi, kjer se lahko pokažem takšna, kakršna sem. Vem, da je odprtost in zaupnost nekaj, kar se razvija in krepi z vsako izmenjavo, ki je iskrena in ranljiva, hkrati pa slišana, spoštovana in sprejeta. Če se odpiram sama, to drugega vabi, da se tudi sam lahko odpre in pove svoje stiske.
Preberite še:
7 nevarnosti, ki ogrožajo naše odnose
Obenem pa lahko dam prostor tudi drugi osebi, da izrazi težke stvari, ne da bi se ji bilo treba bati mojih komentarjev, sodb, površnih nasvetov, omalovaževanja. Hvaležna sem za prijateljstva, da si ženske lahko med seboj priznamo celoten razpon čustev, ki nas prevevajo ob vsakdanjih in nevsakdanjih dogodkih.
Zaupnost v zakonskih skupinah
Poznam pare, ki so zapustili zakonsko skupino, ker ta ni rasla v medsebojni odprtosti, ranljivosti in zaupanju. Če midva kot par ves čas vzdržujeva zunanjo podobo navidezne popolnosti in se nikoli drug pred drugim, pred drugimi ljudmi in pred Bogom ne upava pokazati takšna, kakršna sva, koliko energije gre pri tem v napačno smer!
Ničkolikokrat sem v zaupnem krogu ljudi s podobnimi vrednotami izkusila olajšanje, tolažbo in pomiritev, ko sem se odprla in izrazila ranljivost ter težave, ki so me pestile.
Preberite še:
“Materinstvo je največji čudež, ki ga lahko doživljam”
Velikokrat so drugi iz zakonske skupine pristopili k meni v neformalnem druženju po skupini in izrazili hvaležnost za povedano, ker so uvideli, da niso edini, ki tako čutijo ali se včasih obsojajo za iste stvari.
Hkrati pa mi je pomembno, da lahko povem tudi stvari, ki me veselijo, na katere sem ponosna – pri sebi, v zakonskem odnosu, pri otrocih. In se ne bojim nevoščljivosti, čudnih pogledov in klevetanja za hrbtom. Pomembno mi je, da si lahko dam priznanje za vse, kar mi ali nama gre, v čemer sva dobra, kar sva se že naučila, kar nama uspeva!
S tem lahko ohranjam upanje in gojim veščino, da vidim v odnosu tisto, kar je lepo in dobro.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
Kako se povezati z Jezusom, če ne morete prejeti svetega obhajila
Preberite še:
3 stvari, ki jih potrebujete za dober pogovor
Preberite še:
Svetopisemski citati, ki vas bodo navdali z upanjem in optimizmom
