Jožef Pogačnik je bil rojen 28. septembra 1902 v Kovorju pri Tržiču. Njegov oče je bil kmet in mlinar, njihovo hišno ime pa je bilo “pri Mlinarju” – zato ni nič čudnega, da je mlin pozneje krasil Pogačnikov škofovski grb.
Preberite še:
Sveti Blaž – zavetnik, ki ščiti pred boleznimi vratu in grla
Jožef je bil uspešen in zgleden učenec. Rad je imel literaturo, veliko je bral in pisal pesmi. Že v mladosti je izdal pesniško zbirko. Želel si je študirali slavistiko, a se je potem vendarle raje odločil za študij teologije.
“Le v teologiji sem videl trden in dokončen odgovor na življenjska vprašanja, ki so me vedno zanimala, in odgovor nanje dá življenju šele poln smisel,” je nekoč zapisal.
Po končani maturi je odšel v Innsbruck na tamkajšnjo znamenito teološko fakulteto. Tam je doktoriral in bil leta 1927 posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v domovino, ga je škof Jeglič poslal za kaplana v Kranj, kjer se je posvečal zlasti mladini.
Preberite še:
Skromni slovenski škof, za katerega je mati Terezija rekla, da je svetnik
V tistem času je pisatelj Fran Saleški Finžgar, župnik v Trnovem v Ljubljani in urednik Mohorjeve družbe, iskal nekoga, ki bi mu pomagal. Obrnil se je na Pogačnika, ki je prišel k njemu za kaplana, in ga začel uvajati v uredniško delo.
Postane knjižni urednik
Leta 1934 je Finžgar prepustil Pogačniku uredništvo knjig Mohorjeve družbe in revije Mladika. Pogačnik je kljub svoji mladosti postal odličen urednik. Nekaj malega je pisal sam, vodil je literarno šolo, odločal je, kaj naj se prevaja in izdaja, bral in ocenjeval je rokopise ter opravljal korekture.
Poleg tega je kmalu prevzel še vodstvo karitativnega zavoda Marijanišče, ki je obsegal sirotišnico, srednješolski internat in učiteljišče. Bil je dober gospodar in predvsem odličen duhovni vodja.
Preberite še:
Ljubljanski škof, ki nam je zapustil več kot 2000 strani svojega dnevnika
Čas komunizma
Ker je po drugi svetovni vojni pri nas zavladal komunistični režim, ga je zadela tragična usoda številnih slovenskih duhovnikov. Leta 1946 je bil aretiran in obsojen na pet let zapora. Pozneje je bil pogojno izpuščen, a potem znova aretiran in zaprt. Trpljenju navkljub je zorel za nove naloge, ki so ga čakale na njegovi duhovniški poti.
Če bo v našem čolnu Gospod in bo nad njim žarela zvezda Marija, bo Božji blagoslov rosil na nas in bomo mogli izpolnjevati svoje dolžnosti.
Postane nadškof
Škofovsko posvečenje je prejel aprila 1963. Njegovo škofovsko geslo je bilo: “Glej, tvoj sin!” Po smrti nadškofa Antona Vovka je bil najprej imenovan za upravitelja ljubljanske škofije, leta 1964 pa je prevzel vodstvo slovenske Cerkve kot redni ljubljanski nadškof.
Preberite še:
Lojze Kozar ‒ duhovnik neuničljivega upanja
Sodeloval je na več zasedanjih 2. vatikanskega koncila in poskrbel za slovensko izdajo dragocenih koncilskih dokumentov ter misala in brevirja (oltarne mašne knjige in molitvenega bogoslužja). Tako je dosegel, da smo Slovenci med prvimi v Evropi dobili mašno knjigo – Rimski misal – v slovenskem jeziku.
Ustanavljal je nove župnije
Pogačnik se je pogumno soočal z aktualnimi razmerami takratnega časa. Po vojni se je namreč prebivalstvo iz hribovskih župnij selilo v mesta, zato je bilo treba ustanoviti številne nove župnije, ki so potrebovale tudi nove cerkve. Za časa svoje škofovske službe je tako ustanovil kar 18 novih župnij ter posvetil veliko obnovljenih in nekaj novih cerkva. Obiskal je vse župnije v svoji škofiji in birmal okoli 75.000 mladih.
Preberite še:
Spoznajte prvotna zavetnika ljubljanske nadškofije
Njegova velika skrb pa so bili duhovniški poklici. V 14 letih svojega škofovstva je tako posvetil kar 251 novih duhovnikov.
Nadškofovo zemeljsko slovo
Upokojen je bil februarja 1980, približno mesec dni pred svojo smrtjo, tako da ni dočakal umestitve svojega naslednika nadškofa Alojzija Šuštarja.
Jožef Pogačnik je umrl 25. marca 1980, na praznik Gospodovega oznanjenja. Letos se spominjamo 40. obletnice njegove smrti.
Preberite še:
Znati videti dobro in pokazati ranljivost
Preberite še:
Vitraj, ki je bil osnova za logo modne hiše Chanel
Preberite še:
Ste vedeli, da je nekoč živela sveta Korona?
