Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

“Napalmsko dekle”: Zaradi tistih bomb sem srečala Kristusa!

Kim Phuc Phan Thi
Reuterse | ARHIV DRUŽINE
Deli

Travma prestrašene deklice iz vietnamske vojne na znameniti fotografiji iz leta 1972 se je samo še poglabljala, dokler ni spoznala Jezusa

Kim Phuc Phan Thi se dobro spominja 8. junija 1972. Bila je devetletna deklica in živela je v vasi Trang Bang v Južnem Vietnamu. Sredi vietnamske vojne so vas zajele severnovietnamske, komunistične enote. Nenadoma je nad njeno glavo zelo nizko preletelo letalo, bilo je zelo glasno, se spominja. Naenkrat je bilo vse okoli nje v plamenih.

Južnovietnamski pilot je iz zraka skupino vaščanov pomotoma zamenjal za enoto sovražne vojske in nanje odvrgel napalm bombo. Kim se je z nekaterimi svojci znašla v napačnem času na napačnem mestu. Tudi njene skromne obleke so se vnele, zato jih je odvrgla. Dva bratranca sta umrla, več sorodnikov je bilo ranjenih. Prestrašeno je gledala svojo od napalma opečeno roko in čutila, kot da ji gori hrbet. Obšla jo je groza: “A zdaj bom kar zgorela? Vsi bodo videli, da sem drugačna!” se spominja.

Fotografija, ki je obšla svet

Skupaj z drugimi otroki je stekla na varno, proti južnovietnamskim in ameriškim vojakom. Tam je bil fotograf Associated Pressa Nick Ut. Njegova črno-bela fotografija je obšla svet in postala simbol nesmisla tiste vojne, povzročila je protivojno gibanje in vplivala na umik ameriške vojske in njen hitrejši konec. Izbrana je bila za najpomembnejšo fotoreportersko fotografijo leta 1972.

Nick Ut

Kim svoje slike ni mogla gledati. “Zakaj me je fotografiral, ko pa sem bila v grozi, naga in grda? Raje bi videla, da te slike ni,” je rekla, ko je izvedela, da je v časopisih. Po tragičnem dogodku je imela srečo, dobila je prvo pomoč, fotograf Nick jo je odpeljal v bolnišnico v Saigon, kjer je ostala 14 mesecev in pozneje prestala skupaj 17 operacij zaradi opeklin.

“Sovražim, ne zdržim več”

Preživela je, toda vsak dan je morala prenašati hude bolečine po opečenem hrbtu in rokah. Svoje pekoče brazgotine je primerjala z bizonovo kožo: ker takšna koža nima por, se ne more več potiti. To povzroča pogoste glavobole in izčrpanost. Normalno se je lahko začela premikati šele deset let pozneje.

Vedno bolj je čutila sovraštvo, grenkobo in jezo. Iz leta v leto jo je bremenilo vprašanje: Zakaj jaz? Zakaj se je to zgodilo meni? Z vsem bitjem je sovražila tiste, ki so bili krivi za njeno trpljenje, naredila je celo seznam sovražnikov. Vietnamski komunisti so jo sprva izrabljali za svojo propagando, zato so se je vsi izogibali. Nazadnje je bila povsem izolirana in osamljena.

Po desetih letih takšnega trpljenja je hotela vsemu narediti konec. Pripravljala se je, da bi si vzela življenje, češ: “Po smrti vsaj ne bom več trpela, ne bo več bolečine.”

Verujem!

V takšni stiski je nekega dne zavila v knjižnico in poskušala najti tolažbo v verski literaturi. Po različnih knjigah velikih verstev ji je prvič v življenju v roke prišlo Sveto pismo Nove zaveze. Odprla ga je in začela brati.

Dve stvari sta se je globoko dotaknili: Jezusove besede “Jaz sem pot, resnica in življenje …” in to, da ni druge poti, razen njega. Zanjo, ki v mnogih bogovih domače vere Cao Dai nikoli ni dobila odgovorov, je bilo to veliko olajšanje. Drugo odkritje je bilo, da je Jezus za nas trpel in umrl na križu.

Zakaj bi sploh prestajal vse to, če ni bil resničen Bog? V Jezusovih telesnih brazgotinah je prepoznala svoje. Več je brala o Jezusu, bolj ji je postalo jasno, da samo on more dati smisel njenemu telesnemu trpljenju in odpraviti duševno stisko.

Kim prejme krst

Na božič leta 1982 je prejela krst in prvič v življenju izkusila globok mir, ki je lahko prihajal samo od Boga. Jezus je izpolnil svojo obljubo.

Spreobrnjenje ji je dalo moč, da odpusti. Njen seznam sovražnikov je postal molitveni seznam. “Oh, Kim, zmoreš moliti za svoje sovražnike?” se je čudila sama sebi. “Odpuščanje je mojemu srcu prineslo svobodo,” se spominja.

© Shutterstock.com

Odpustila je vsem, tudi pilotu letala, njegovemu poveljniku, obveščevalcem, ki so jo potem nadzirali, vsem. Temu dodaja, da ji je živeto krščanstvo pomagalo pozdraviti psihično travmo, ki je bila hujša od vseh zdravstvenih težav.

Želim pomagati, želim ljubiti …

Poročila se je z Vietnamcem, postala mama in se posvetila otroku. Ko je odraščal, mu je umirjeno razložila, zakaj ima brazgotine. Pokazala mu je svoje fotografije iz vojne, pustila, da se je dotikal njene opečene kože. “Mami, te boli?” jo je vprašal in jo poljubil na roko.

Iz tega je počasi spoznala, da ima na tem svetu poslanstvo. Doštudirala je medicino, začela je delati z otroki, ki so podobno kot ona žrtve vojne, so doživeli travmo ter trpijo za bolečinami, ne samo telesnimi, tudi duševnimi, kot so nočne more.

Ko ti otroci slišijo njeno zgodbo, jo sprašujejo: Zakaj si na sliki naga? Zakaj jokaš? Odgovarja jim: Ker so name vrgli bombo in sem utrpela opekline. Pokaže jim svoje brazgotine na hrbtu in takrat ji rečejo: “Tako je boleče, nočem, da trpiš!” Ko jo pobožajo ali poljubijo brazgotine, je tudi njim lažje, pripoveduje.

Ustanovila je mednarodni sklad

Leta 1997 je Kim skupaj z možem v ZDA ustanovila mednarodni sklad, danes znan kot Kim Phuc Foundation International. Projekt se je razširil in nastali so novi centri. Vse življenje je za otroke gradila šole, bolnišnice, sirotišnice in širila mrežo odnosov. Ponujala je zdravstveno in duševno pomoč žrtvam vojne po vsem svetu.

Živi z možem in dvema otrokoma v Kanadi, aktivno deluje za mir in pogosto predava. Za svoja prizadevanja je prejela številne nagrade, o njenem delu je posnetih več dokumentarnih filmov. “Danes se darujem ne zaradi dolžnosti, ne zaradi poslanstva, temveč iz  ljubezni,” pričuje.

“Če je uspelo njej …”

V svoji avtobiografiji Dekle na fotografiji (The Girl in the Picture) piše:

“Vera v Jezusa Kristusa in odpuščanje sta me osvobodila sovraštva. Še imam brazgotine po vsem telesu in večino dni občutim bolečino, toda moje srce je prečiščeno. Napalm je zelo močno orožje, toda vera, odpuščanje in ljubezen so veliko bolj. Če bi se vsak naučil živeti s pravo ljubeznijo, upanjem in odpuščanjem, na svetu ne bi bilo več vojn. Vprašajte se: ‘Če je to uspelo tisti majhni deklici na fotografiji, zakaj ne bi tudi meni?'”

Kim pravi, da danes zmore gledati tisto fotografijo in ob njej čuti hvaležnost: “Zaradi tistih bomb sem srečala Kristusa!”

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 10. 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.