Ker so škofije povsod po svetu odpovedale vse javne svete maše za naslednje tedne, že mnogi katoličani čutijo lakoto po evharistiji. Ko se svet bori z globalno pandemijo, čutimo, da bi bila maša zdaj bolj potrebna kot kdajkoli. A čeprav javnih svetih maš ni, se zasebne še vedno obhajajo; in lahko smo deležni milosti po teh mašah, še posebej če prejmemo duhovno obhajilo.
Preberite še:
Kako se povezati z Jezusom, če ne morete prejeti svetega obhajila
Toda kako lahko mi, ki smo odvisni od zakramentov, preživimo to krizo, ko pa smo ločeni od svete maše? No, imamo mnogo svetnikov (in na milijone kristjanov), ki so imeli podobno izkušnjo – mesece in leta so preživeli brez zakramentov. Iz njihovih zgledov lahko dobimo moč za vztrajanje.
Tisoči in tisoči japonskih kristjanov, ki sicer niso bili razglašeni za svetnike, so živeli brez duhovnikov skoraj 250 let. Svoje otroke so krstili na skrivnem, vero so jim posredovali šepetaje, molili so pred podobami Marije in deteta Jezusa, ki sta bila videti kot dve budistični podobi.
Leta 1858 je Japonska končno spet dovolila krščanskim misijonarjem, da so prišli v deželo, kjer so našli 10.000 skritih kristjanov. Predstavljajte si, da ste vzgojeni tako, da ste skoraj prepričani, da ne boste nikoli v življenju prisostvovali sveti maši, zanjo pa ste slišali le zato, ker je bila babica od babičine babice nekoč pri maši. Omejitev družabnih stikov tako dobi povsem drugačen pomen.
Preberite še:
Se bova lahko poročila? Kdaj se začne verouk? Kaj pa pogrebi?
Korejski svetniki iz 19. stoletja so bili v podobni situaciji. Leta 1784 so Božji služabnik Yi Beok in njegovi tovariši prvič tam začeli oznanjati evangelij, Cerkev pa so vse do leta 1795 vodili izključno laiki. Takrat je prišel blaženi Jakob Zhou Wen-Mo in odkril 4.000 katoličanov; le eden izmed njih pa je do tedaj videl duhovnika. Šest let – vse do svojega mučeništva – je bil Wen-Mo edini duhovnik za vso Korejo. Naslednjih 36 let v Koreji spet ni bilo svetih maš, leta 1836 pa je prispela majhna skupina francoskih duhovnikov, ki so jih ubili dve leti zatem.
Preberite še:
Slovenec, ki je misijonaril v kitajščini
Sveti Izak Jogues (1607–1646) je bil morda pripravljen na mučenje, ko je pripotoval v Ameriko, da bi evangeliziral severnoameriške Indijance, a kot duhovnik gotovo ni pričakoval, da bo prikrajšan za evharistijo. Njegovi ugrabitelji so mu poškodovali roko, takrat pa duhovnik, ki je bil brez palca ali kazalca, ni smel obhajati svete maše.
Kar 17 mesecev – od poškodbe pa do vrnitve v Francijo, ko je ušel indijanskim ugrabiteljem – ni smel spovedovati, maševati ali celo prisostvovati sveti maši. Pozneje je dobil posebno dovoljenje za maševanje navkljub poškodovani roki. Ko je okreval, je dobil dovoljenje za vrnitev v Ameriko. Ne dolgo po vrnitvi tja je bil ubit, a se je njegov morilec pozneje pokesal in se dal krstiti z imenom Izak Jogues.
Preberite še:
Kdo je Martinov Bog v belem?
Blažena Viktorija Rasoamanarivo (1848–1894) je bila malgaška plemkinja in spreobrnjenka. Postala je voditeljica cerkvenega občestva na Madagaskarju, ko so bili leta 1883 Francozi pregnani z Madagaskarja. Odhajajoči duhovniki so skrb za Cerkev preložili v njene roke in roke blaženega Rafaela Rafiringe, malgaškega redovnega brata. Skoraj tri leta sta Viktorija in Rafael vodila 21.000 katoličanov in jih vsako nedeljo zbirala k skupni molitvi, pa čeprav ni bilo duhovnikov, da bi obhajali sveto mašo.
Viktorija je dejala: “V mislih si predstavljam misijonarje, ki mašujejo, in sem navzoča pri vseh mašah, ki se darujejo povsod po svetu.” Tri leta pozneje je živahna skupnost, ki je hrepenela po evharistiji, medse znova sprejela duhovnike. Vsi verniki so bili tokrat precej bolj hvaležni za evharistijo, kot so bili, preden so duhovniki odšli.
Preberite še:
Duhovno obhajilo lahko prejmem tudi ta trenutek
Sveti Mark Ji TianXiang (1834–1900) je bil odvisnik od drog. Ker njegov spovednik ni razumel narave odvisnosti, mu je dejal, da ne more dobiti odveze, dokler ne bo premagal svoje odvisnosti. To je pomenilo tudi to, da ni mogel prejeti svetega obhajila. Kar 30 let je TianXiang živel kot kristjan, pa vseeno ni smel prejeti zakramentov, ker nikoli ni povsem prenehal z drogami. Umrl je kot mučenec. Za svetnika je bil razglašen tako zaradi svojega mučeništva kot tudi zaradi desetletij prizadevanj, da bi hodil za Jezusom, celo brez zakramentov.
Preberite še:
Kako se spovedati v času, ko velja prepoved spovedovanja? Papež odgovarja
Blažena Lavrencija Herasymiv (1911–1952) je, tako kot nešteti drugi katoličani v nacističnih taboriščih in sovjetskih gulagih, zadnje mesece svojega življenja preživela brez zakramentov in v prepričanju, da ne bo imela priložnosti za sveto popotnico. Ker ni hotela zapustiti ukrajinske grškokatoliške cerkve in se priključiti pravoslavni, so njo in blaženo Olimpijo Bida poslali v Sibirijo, kjer sta obe umrli zaradi trpljenja, ki so jima ga zadali komunisti. Ko je umirala, je roteče prosila za obhajilo in v deliriju klicala: “Jezus, nočem umreti brez tebe!” Umrla je po dveh dolgih letih brez evharistije in se tako končno v polnosti združila z Jezusom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
Preberite še:
Nadškof, ki je birmal okoli 75.000 mladih
Preberite še:
Mama četverčkov: Rekli so, da moje telo tega ne bo zmoglo
Preberite še:
Ateistični zdravnik v bolnišnici našel Boga: Rad bi pomagal do zadnjega diha
