Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

“Ko pomislim na Uskovnico, se najprej spomnim nanj”

Deli

Tako se Jožeta Vidica spominjajo (nekdanji) udeleženci Uskovnice

Vse mlade je vedno sprejemal z enako dobrohotnostjo in jih ni nikoli ločeval na verne ali neverne. Oboževal je red, urejenost, sistem, doslednost. Bil je resen, a se je znal tudi zabavati. Čutil je, kaj mladi potrebujejo, in jim to dajal.

Vse to in še mnogo več je bil salezijanski duhovnik Jože Vidic, oče Uskovniških tednov za mlade, ki je v četrtek umrl v 82. letu starosti. Nekaj sogovornikov je z nami delilo spomine nanj.

Blažka Merkac:

Uskovnica = dom, mladost, veselje, odnosi, prijatelji, molitev, pogovor, izkušnja žive vere, pohod, puščava, adoracija, prosti čas, polivanje z vodo, skupni obedi, uskovniška pošta … in še in še in še. A pred vsem tem, je Jože Vidic. Ko pomislim na Uskovnico, se najprej spomnim nanj. Zakaj? Ker je bil vedno prvi, ki me je ob prihodu pozdravil, dal roko in mi izrekel dobrodošlico.

Dve preprosti besedi, ki ga opisujeta:

  • Zaupanje. Jože je vedno zaupal, najprej Bogu, ki je poskrbel za ta uskovniški čudež … in nato mladim. Verjel je, da smo mladi sposobni velikih reči. Videl je več kot včasih mi sami.
  • Ljubezen. Vedno je poudarjal ljubezen do evharistije in to nam je tudi želel predati. Prepričana sem, da je izgoreval iz ljubezni za vsakega mladega, ki ga je srečal.

Tako kot don Bosko, je Jože živel in delal za mlade. Vedno. Povsod. Hvala ti, Jože, za našo drago Uskovnico, ki bo zame vedno Jožetova koča na Uskovnici.

BLAŽKA MERKAC
OSEBNI ARHIV

Marko Borko:

Zame Uskovnica predstavlja kraj, kjer sem bil sprejet kot nevernik, pogan, nekrščen, in to med kristjani. Sprejeli so me odprtih rok. Tam sem se v družbi sovrstnikov prvič dobro počutil. Tam sem spoznal, da so kristjani dobri ljudje. Jože, ki je bil takrat že starejši, je bil povsod navzoč in hkrati nikjer ni bil v ospredju. Poskrbel je, da smo mladi lahko živeli polnost življenja. Ni bil v ospredju, dal pa nam je možnost, da smo živeli polno. Za to sem mu hvaležen.

URŠKA MAKOVEC

Patricija Belak:

Hvala, ker si zelo dobro vedel, kako ukrotiti našo vihravost, razigranost, nore ideje … Hvala, ker si v vsakem od nas videl potencial dobrega človeka in kristjana.

Spomnim se, da smo ti enkrat na Uskovnici, na dan pohoda, v tvoj pohodni “ruzak” skrili velik kamen, da bi bil ta težji ter da bi bili tvoji koraki počasnejši, a se nisi vdal, “šibal” si s svojim tempom naprej. Vlekel si nas kot lokomotiva vse do Viševnika, Blejske koče, Vodnikovega doma …, da smo zvečer vsi utrujeni še pred tabo popadali v postelje.

O, ja, tudi ti si imel močno orožje v rokah, to je bilo odpuščanje (ker nam nisi zameril naše potegavščine in vseh ostalih lumparij), vera in zaupanje Vanj in v Marijo. Hvala za zgled in hvala, ker si nas imel rad, čeprav smo bili z vsemi žavbami namazani!

PATRICIJA BELAK
OSEBNI ARHIV

Maja Kos:

Mladi, ki smo kdaj doživeli uskovniški čudež, smo se vedno znova z veseljem vračali v ta raj pod Triglavom. In tam nas je nekje okrog koče, ponavadi pod nadstreškom, vedno pričakal Jože, s toplim pozdravom in krepkim stiskom roke. Skrb za mlade je bila njegova življenjska daritev. Vedno je našel kakšno delo, s katerim bi njemu tako ljubo kočo še olepšal. Dograjeval jo je, zidal stopnice … še bolj pa je s svojo prisotnostjo gradil občestvo, tkal odnose in skrbel, da bi se mladi imeli kam vračati, da bi našli skupnost, ki bi nas sprejemala, da bi doživeli lepoto in veselje Boga. Rad nas je imel in z žarom nam je pripovedoval, kako se je boril za kočo, za uskovniške tedne. Bil je preprost, skromen, veselega srca, izjemno predan don Boskov ljubitelj mladih.

Dragi Jože, hvala, da smo smeli biti učenci ob tebi, hvala, da smo smeli biti tvoji sodelavci v uskovniškem vinogradu. Verjamem, da imamo mladi zdaj v nebesih velikega priprošnjika. Kot si nas zbiral ob uskovniškem zvoncu, sedaj zvôni na nebeških poljanah v prošnji Stvarniku, da bi mladi postajali dobri kristjani in odgovorni državljani.

MAJA KOS
OSEBNI ARHIV

Marko Novak:

Jožeta sem imel čast spoznati na Uskovniških tednih za mlade. Vedno sem ga rad opazoval. Gledal sem, kako je delal, poslušal sem ga, ko nam je razlagal o življenju, in bil vedno presenečen nad njegovimi skritimi deli dobrote, ki jih kar ni bilo konca, za to je imel poseben dar. Jože je bil človek velikih sanj in še večjih dejanj. Še posebej se je trudil za mlade, se poglabljal v njihov svet, jih skušal razumeti, jim pripraviti prostor in si vzeti čas zanje. Za mlade je živel. Ni se sekiral za to, kaj si o njem mislijo drugi in je vztrajno reševal prepreke, ki mu jih je prinašalo življenje. Bil je zagret za vse ideje in vedno si ga videl v akciji, pa naj je šlo za petje, molitev in pogovor ali pa za žaganje, kopanje in betoniranje. 🙂 Znal je združiti delo z igro in druženjem. Ko pomislim nanj, se najprej spomnim na njegovo preprostost in darovanje drugim. Nikoli ni iskal pohvale, v vrsti pa je bil vedno zadnji.

Jože, hvala ti za zgled, ki si nam ga dal. Hvala ti za ves trud, ki si ga namenil soljudem. Hvala pa ti tudi, da si bil z nami v svoji starosti, ko smo te težje razumeli in ti nismo znali več dati mesta, ki si si ga zaslužil. Naj ti Bog povrne vse, kar si dobrega storil za nas mlade.

MARKO NOVAK
OSEBNI ARHIV

Andrej Furlan:

Bila je sobota pred prvim Uskovniškim tednom. Na Uskovnici pospešeno tečejo še zadnje priprave pred nedeljskim prihodom udeležencev. Naenkrat ugotovimo, da uskovniškega oziroma Jožetovega velikega zvonca, s katerim je začenjal in zaključeval dejavnosti, ni nikjer! Pretaknemo vse: obe koči, shrambo, drvarnico, Jožetovo sobo, novopostavljene šotore … Zvonca ni.

Očitno je bilo, da je ostal v Cerknici. Tako ali tako smo šli v Cerknico še isti dan in mislili, da bo imel Jože zvečer in v nedeljo dopoldne še čas, da ga najde. Pa sta prišli nedelja in maša. Jože je že končal tudi oznanila po maši, ko se še enkrat obrne proti faranom v cerkvi in pravi: “Pa veste, če je kdo videl morda tisti zvonec z Uskovnice …  Izgubili smo ga, odnosno, ne vem, kam smo ga založili, če ga je kdo mogoče kam dal, bi ga danes potrebovali, nikjer ga ni. Če bi ga kdo našel …” Zvonec se je naposled le našel v Cerknici, a dotlej smo priskrbeli že drugega.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.