“Da, mi smo v karanteni, a gorje nam, če bomo poslali v karanteno tudi odnose!” opozarja Martin Lisec, psihoterapevt logoterapevt, mediator in predavatelj ter ustanovitelj Inštituta Stopinje.
Z njim smo se pogovarjali, kako lahko v času izolacije ohranjamo dobre medsebojne odnose v družini in kaj konkretno lahko naredimo kot posamezniki za to, da bomo to obdobje lažje preživeli.
Kaj vse “preži” na medsebojne odnose v obdobju, v katerem smo se znašli, ko družine veliko dlje časa preživijo skupaj kot sicer? Na kaj bi morali še posebej paziti?
Ne moremo posploševati, se mi zdi. Odvisno je od družine do družine, kajti v ljubečih odnosih je bližina blagoslov, v ranjenih odnosih je bližina grožnja, ki vzbuja neštete občutke strahu in utesnjenosti. Družine, ki so pred to nadlogo živele zdrave odnose, ki so se znale pogovarjati, v katerih so bili člani družine slišani, bodo v tem času še poglobile družinske vezi. Toda veliko družin je bolnih in zanje je ta čas obdobje posebne preizkušnje.
Na družine prežijo v potencirani obliki vse oblike deviantnosti, ki so se v njih dogajale že prej: nerazumevanje, nepotrpežljivost, eskalacija egoizma in samovšečnosti, razmah odvisniških vedenj, nasilje … Vse, kar je bremenilo družine prej, se bo zdaj žal še razmahnilo.
Preberite še:
Preprosto zdravilo za osamljenost?
Kaj je ključno, če želimo v času izolacije ohraniti dobre medsebojne odnose?
Vsak posameznik mora predvsem sam pri sebi, v svojem srcu in v svoji vesti razmisliti, kako bo preživel ta čas. Nujno je, da naredi osebni načrt, kako bo ohranjal življenjsko ravnovesje. Z drugimi besedami to pomeni, da razmisli, katerim stvarem bo posvečal svojo pozornost in čas, koliko pozornosti bo čemu posvečal in na kakšen način bo to počel. Šele nato pridejo na vrsto družinski dogovori.
Smo v času, ko je vsak poklican, da resnično vlaga v skupnost, v odnose v družini, ne da samo pričakuje, kaj bodo drugi naredili za to, da nam bo znosno in lepo.
Medtem ko smo prej lahko blefirali, se umikali in iskali bližnjice, je zdaj ta izkušnja neizprosna: odnosi bodo toliko kakovostni, kolikor bom vložil vanje. Odgovoren sem za skupnost, za odnose v družini.
Preberite še:
Kako se v postu ubraniti hudiča?
Številni poudarjajo, kako lahko ta čas izkoristimo za pogovor, ki smo si ga doslej težje privoščili oz. smo si zanj težje vzeli čas. Kaj bi svetovali družinam in partnerjem – kako in koliko se pogovarjati?
To je zelo lepo rečeno in se krasno sliši: Več se moramo pogovarjati! Načeloma to seveda drži, na velike težave pa naletimo, ko poskušamo to pretvoriti v konkretno družinsko izkušnjo. Na vseh seminarjih o komunikaciji in konfliktu – imel sem jih res veliko – sem vedno spregovoril tudi o pogovoru: o tem, kaj je kakovostna komunikacija, o tem, kako si kakovostne komunikacije ne moremo predstavljati brez pogovora. Tudi o tem, kako se moramo kakovostne komunikacije učiti, kako se moramo učiti pogovarjati. To, da se znamo pogovarjati, pač ni samoumevno, niti to, da smo sposobni slišati drugega. Nujni del kakovostne komunikacije je prav poslušanje.
In zdaj smo pri vašem vprašanju: Kako naj se pogovarjamo v kriznih, konfliktnih situacijah, ko smo dodatno napeti in obremenjeni, ko pa se nismo naučili ali nismo bili sposobni pogovora sredi “normalnosti” vsakdanjega življenja. Čas, ki ga imamo zdaj na razpolago, sam po sebi ne pomaga h kakovostnemu pogovoru, če v zakoncih, v družini ni vsega tistega, kar predpostavlja dobro komunikacijo: pripravljenost prisluhniti drugemu, odprtost, potrpežljivost, poslušanje, sprejemanje … Kako se zdaj pogovarjamo, je torej veliko odvisno od tega, koliko smo se bili navajeni pogovarjati prej. Družine, zakonca, ki jim pogovor že prej ni bil tuj, bodo v tem času lahko odnos brez težav nadgradili.
Preberite še:
Super ideja za čas izolacije: naučite se igrati inštrument prek spleta
Kako ravnati ob konfliktu v času izolacije, ko se toliko težje umaknemo in v miru premislimo stvari?
Ranjene družine in ranjeni odnosi so na veliki preizkušnji, kajti nerazrešeni konflikti iz preteklosti in ti, ki se porajajo zdaj, zelo bremenijo ne le komunikacijo med družinskimi člani, ampak tudi razpoloženje in občutja posameznikov.
Menim, da ima tudi pri konfliktih vsak posameznik ogromno osebno odgovornost: od mene je namreč odvisno, kako bom odreagiral in kako bom ravnal v konfliktu, če bo prišlo do njega.
Družinam, ki živijo v zelo napetih odnosih, in tudi vsem, ki to berete, pa poznate take družine, pa bi položil na srce: če je prehudo, če je stiska (pre)velika, če čutite, da postajajo odnosi v družini napeti in nevarni, ne zadržujte tega zase, ne tolažite se, da bo boljše. Ne bo! Zelo verjetno je, da bo še hujše. Pokličite prijatelje, terapevte, pokličite na zaupne telefone, povejte svojo stisko, poiščite pomoč. Naraščajoči konflikti so, še posebej v času izolacije, lahko zelo nevarni, zelo ogrožajoči.
Starši, ki imajo več otrok, še posebej, če so ti mlajši, lahko hitro izgubijo potrpljenje. Kaj lahko storijo starši, da bodo z otroki komunicirali na primeren način in ohranjali dobre odnose tudi med sorojenci?
Ni recepta. Vsaka družina se mora organizirati po svoje – glede na komunikacijsko dinamiko družine, glede na ritme, ki so jih navajeni, glede na starost otrok, ne nazadnje tudi glede na prostorske razmere, v katerih družina živi. Ni namreč vseeno, če so trije otroci v eni sobi ali ima vsak otrok svojo sobo.
Ta čas je priložnost, da se vsi družinski člani, torej starši in otroci, učijo dveh temeljnih vrednot za človekov celostni razvoj: odgovornosti za svoje ravnanje in odgovornosti do skupnosti.
Če mi je dovoljeno parafrazirati Viktorja Frankla, utemeljitelja logoterapije: s to nadlogo smo vsi poslani v malo šolo, v kateri preizkušamo, kako se prek preraščanja samoljubja in egoistične želje po samouresničenju učiti samopreseganja in graditve družine, skupnosti.
Preberite še:
Covid-19, virus strahu
Preberite še:
“Če mladi nimajo svojih sanj, jih prevzamejo od drugih in živijo sanje drugih ljudi”
To obdobje je poseben izziv tudi za starše najstnikov, ki zagotovo pogrešajo druženje s svojimi prijatelji in potrebujejo več časa zase. Kako se lahko starši v tem času najstniku približajo na način, da ne bi bili vsiljivi in bi se izognili konfliktu?
Končno imamo čas biti skupaj. Kar je zelo dobro. Komunikacija in odnosi so resnični, če smo z drugimi v stiku. Zdaj imamo starši priložnost, da s svojimi otroki vzpostavimo stik. Če smo stik z otroki izgubili, imamo priložnost, da ga ponovno vzpostavimo.
Saj veste, o čem govorim, kajne? O tistem notranjem občutju, da “vemo drug za drugega, da čutimo valovno dolžino srca, duše”. To številni starši in najstniki po poti mimogrede izgubijo. Se odtujijo. Živijo drug ob drugem, a v resnici drug mimo drugega. Starši to občutijo, kot da jih njihovi najstniki prezirajo, ne upoštevajo, da so zanje nepomembni, najstniki pa imajo na drugi strani občutek, da jih starši ne razumejo, da sploh ne vedo, kaj jih v resnici muči, s čim se ubadajo, kaj se z njimi dogaja, da zanje njihov svet ni pomemben.
Ohranjanje stika z odraščajočimi otroki je najprej naloga staršev. Spomnimo se prilike o izgubljenem sinu: oče, ki čaka na pragu sinovo vrnitev, je ikona odprte starševske drže do otrok na poti njihovega odraščanja, na poti njihovega osamosvajanja.
Preberite še:
Samski in karantena – kaj početi?
Izolacija je vsekakor izziv za vsakega posameznika. Kaj je lahko vsak naredi najprej pri sebi, da bo, predvsem iz psihičnega vidika, lažje preživel to obdobje?
Da, začeti moramo pri sebi: brez mene, brez tega, kar jaz darujem drugim, kar naredim, se skupnost izvotli.
Priporočam tri preproste stvari.
Prvič: Načrtujte vsak dan posebej, kaj boste počeli, čemu boste posvečali pozornosti. Naredite si red v dnevu, vključite v dan vse tisto, kar vas ohranja v ravnovesju.
Drugič: Negujte rituale: čas za higieno, čas za jutranjo kavo, čas za branje, čas za molitev in duhovnost. Negujte tudi družinske rituale: skupni zajtrk, skupno kosilo, skupna večerja, skupni sprehod … Naj bo to čas, ko ste res drug z drugim, ko izklopite telefon, ko namenite čas pogovoru. Ko predvsem poslušate. V ta sklop družinskih ritualov spada tudi skupni ogled kakšnega filma, videoklepet s starimi starši, igranje družabnih iger, prepevanje …
Tretjič: Naučite se izražati hvaležnost. Če tega še niste počeli, je zdaj pravi čas, da začnete. Zahvaljujte se za drobne stvari vsakdanjosti in za velike stvari, ki so se vam zgodile, lahko začnete pisati dnevnik hvaležnosti. Hvaležnost vzbuja v nas čudenje, nas uči zdrave ponižnosti pred veličino stvarstva in nam odpira srce za sprejemanje darov, ki nam jih podarja življenje. In ne nazadnje, hvaležnost vzbuja v srcu veselje do življenja. In tega potrebujemo – vsemu navkljub!
Preberite še:
Redovnica, ki že 29 let ni zapustila samostana, svetuje, kako se spopasti s karanteno
Preberite še:
Nisem odrešen zaradi najboljše šunke, odrešen sem tudi v karanteni
Preberite še:
Čas karantene še ne pomeni, da ne morete spoznati bodočega moža oziroma žene
