Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Te sestre v “karanteni” živijo že desetletja. Tu so njihovi nasveti, kako uživati v njej

KARMELIČANKE MIRNA PEČ
JOŽE POTRPIN | DRUŽINA
Deli

“Treba je najti pot do svojega srca, tam je Bog, ki daje mir in počitek našim dušam”

Na neki način so se za življenje v karanteni zavestno odločili vsi tisti redovniki in redovnice, ki življenje za samostanskimi zidovi zapustijo le izjemoma. Sestre karmeličanke iz Mirne Peči smo prosili za nekaj nasvetov, da bomo v teh trenutkih lažje živeli sami s seboj in tudi globlje osmislili naš odnos z Bogom.

Slovenci se zaradi koronavirusa držimo doma nekaj tednov, pa nam je že dolgčas. Kako ve “zdržite” odmaknjene od sveta že toliko let?
Gospod nas je poklical in me smo odgovorile na Njegovo ljubezen. Odmaknjenost od sveta je le sredstvo, ki nam omogoča, da je manj stikov, ki bi zaposlovali našo pozornost, da moremo moliti, biti odprte za Boga, ga poslušati v tihoti srca, zreti Njegovo ljubezen, biti z Njim. Zdaj je postni čas, priložnost, da smo z Gospodom v trpljenju, da objamemo križ in vsak dan gremo za Njim po križevem potu k vstajenju.

Povsem praktična in dobra stvar je dnevni red. Imamo preizkušeno dober dnevni red, za dolgčas zmanjka časa. Pomembno je, da za vsak dan vnaprej vsaj približno načrtujemo, kaj bomo delali, kaj vse je potrebno postoriti in se tega res držimo. Znano je, da red drži človeka, če se človek drži reda.

V samostanih že stoletja teče vse po določenem redu in red zelo pripomore k duševnemu ravnovesju. Ob določeni uri vstanemo, se umijemo, pospravimo celico, potem je čas za molitev, ki je tudi načrtovana vnaprej: vsebuje skupno, liturgično molitev in osebno, tiho, notranjo molitev. V dnevu je vsak dan določen čas za obede, za delo, za skupno razvedrilo, pogovor, samostojno duhovno branje in počitek. Tako ni časa, ki bi tekel v prazno in ko človek ne bi vedel, kaj bi počel.

Dober dnevni red je učinkovito sredstvo proti temu, da bi se človek zaprl vase in preganjal svoje misli, ki bi ga lahko mimogrede speljale v negativno smer, stran od vere, zaupanja in ljubezni. Naše Karmelsko Pravilo zelo modro pravi:

Vedno imejte kakšno delo pri roki, da hudič, vaš nasprotnik, ne dobi vstopa v vašo dušo.

Zakaj nam je težko biti doma, umaknjeni od hrupa? Zakaj sta tišina in mir lahko tudi težka in kaj naj storimo, da ne bo tako?
Človeška narava je po grehu ranjena in toliko vsega se lahko vrine vmes med moje srce in Boga. Treba je najti pot do svojega srca, tam je Bog, ki daje mir in počitek našim dušam. Zunanja tišina je lahko težka, a je potrebna pot do notranje tišine, da morem prisluhniti Bogu in svojemu srcu.

Treba je hoteti in sprejeti, odločiti se, poiskati si trenutke samote in prisluhniti. Bog se dá najti, ko ga iskreno iščemo. Moramo se pustiti najti Bogu, odpustiti, Bog dá luč in moč za vsak naslednji korak. Zaupajmo mu!

Mir je položen globoko v vsakega človeka. Znotraj nas je tihota. A od nje nas loči hrup, ne le zunanji, temveč predvsem hrup naših misli, skrbi, strahov … V resnici ljudje ne trpimo toliko zaradi zunanjih dogodkov (kot je npr. ta pandemija) ali bolečine (telesne ali duševne), kolikor zaradi naših notranjih negativnih misli in čustev, ki jih na nek način “prilepimo” k dogodkom in bolečini. Vznemirja nas tisto, s čimer v svojih mislih “pospremimo” neki dogodek ali bolečino.

Zato pot do notranjega miru vodi skozi vajo, ko v sebi razpoznavam in razločujem čustvo in misel od dogodka oz. bolečine. Vsaka dejanska bolečina nam je v življenje položena skupaj z milostjo, poleg nje dobimo vedno tudi zdravilo: Očetovo nežno ljubezen, skrb, sočutje. Zato je potrebna notranja čuječnost, tanek duhovni sluh, da ob bolečini in neprijetnem dogodku oziroma trpkih razmerah, kot so te zdaj, slišimo predvsem Očeta, ki nas ljubi, in Sina, ki čuti z nami ter nam podarja moč svojega Duha. Božja ljubezen je najbolj temeljna od vseh resničnosti.

Vas gotovo ni strah prihodnosti (ali pač? :)). Kako naj premagamo tesnobo in malodušje, ki se pojavljata, ker smo pred virusom nemočni?
Tudi me smo umrljive in vsaka taka stiska nas živo spomni tega neizogibnega dejstva. A verujemo, da smo v Božjih rokah, verujemo v Božjo ljubezen. “Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, Gospodovi smo.” (Rim 14,8)

Božja Beseda nas vedno znova spominja: “Ne bojte se!” Jezusov velikonočni dar je mir.

Seveda pa po pameti naredimo vse, kar je v naši moči, da ohranimo zdravje. Poskrbimo za potrebno ozaveščanje, obenem pa zaupamo v Boga, varstvo in priprošnjo Božje Matere, angelov in svetnikov ter še bolj goreče molimo, kakor so z vero molili naši predniki: “Kuge, potresa, lakote in vojne, reši nas, o Gospod!”

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.