Obiskovalcem Benetk je danes gotovo dobro znan pogled na cerkev Redentore, kar pomeni Odrešenik, okoli 75 metrov visoko stavbo z mogočno kupolo, ki se dviga nad otokom Giudecca. Malo ljudi pa ve, da je bil Il Redentore zgrajen leta 1592 v zahvalo Bogu za pomoč v boju proti krutemu izbruhu kuge, ki je pomorila več kot 30 odstotkov beneških meščanov.
Med letoma 1575 in 1577 je silovit izbruh bubonske kuge prizadel tedaj Beneško republiko in življenje je izgubilo okoli 50.000 ljudi. Za posledicami močno nalezljive bolezni je umrl skoraj vsak tretji Benečan oz. Benečanka, med njimi tudi sloviti renesančni slikar Tizian.
Preberite še:
Kako je sv. Marjeta Škotska svojega samovoljnega moža pripeljala v Cerkev
Z gradnjo cerkve prosili za Božjo pomoč
Leta 1576, na vrhuncu epidemije, se je senat odločil za gradnjo veličastne cerkve, kjer naj bi verniki prosili za Božjo pomoč v boju proti kruti bolezni. Dož Alvise Mocenigo I., poglavar Beneške republike, je za izvedbo projekta izbral Andreo Palladio, enega najvplivnejših arhitektov renesanse.
Palladio se je odločil za enoladijsko cerkev s tremi stranskimi kapelami. Pročelje je oblikoval po zgledu rimskega Panteona, 15 stopnic, ki vodijo do vhoda, pa spominja na jeruzalemski tempelj. Na ta način je Palladio želel zgraditi mogočno svetišče, ki bi pričevalo o veri, ki jo kristjani v vseh časih izkazujejo Bogu.
Preberite še:
Portugalska cerkev, ki ima v svoji notranjosti skoraj 300 kilogramov zlata
Plavajoča cerkev
Kmalu zatem, ko je bil položen temeljni kamen, je Palladio postavil majhno leseno stavbo, ki je služila kot začasna cerkev, medtem ko so gradili dejansko svetišče. Ta lesena cerkev je delovala kot nekakšna plavajoča kapela, ki je bila z mestom povezana s premičnimi mostovi in barkami; ti so mestnim poglavarjem in duhovnikom omogočali dostop do tabernaklja.
20. julija 1577, le nekaj mesecev po odločitvi mesta, da zgradi cerkev in s tem Boga prosi za pomoč, so oblasti uradno razglasile konec epidemije. Radostna procesija čolnov se je odpravila iz vseh kotičkov lagune, da bi v znak hvaležnosti odplula proti “plavajoči cerkvi”. Odtlej se Benečani 20. julija vsako leto zberejo na slovesnosti v zahvalo za Božjo pomoč v uspešnem boju proti kugi.
Slovesnost se začne na predvečer praznika, s slikovitimi ognjemeti, ki se dvigajo nad vsem mestom. Naslednji dan Benečani na umetelno okrašenih čolnih, ki izkazujejo njihovo hvaležnost za srečen konec težkega poglavja v njihovi skupni zgodovini, po mestnih kanalih odplujejo proti Giudecci.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Biti drugačen ni vedno lahko, a okolica to vendar sprejme in spoštuje”
Preberite še:
Velika noč, kakršne še ni bilo. Škofje podali natančna navodila
Preberite še:
Babica, ki je pri svojih 95 letih premagala koronavirus
