Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Tu je Jezus umrl in vstal

holy sepulchre
Deli

Bazilika Božjega groba – najpomembnejše krščansko svetišče na svetu

Če se v Jeruzalemu, priljubljenem cilju romarjev že od časa prvih kristjanov, vzpenjamo po ozkih uličicah, se pred nami nenadoma razpre bazilika Božje­ga groba.

Navzven ni videti nič posebnega: cerkev s preprostimi dvojnimi lesenimi vrati je skrita med jeruzalemskimi hišami in trgovinicami, polnimi vrveža. Pač pa je toliko sporočilnejša notranjost bazilike, ki velja za najpomembnejše krščansko svetišče na svetu. V njej je Kalvarija – Golgota, manjši dvignjeni del cerkve, kjer je Jezus umrl, in nedaleč stran grob Jožefa iz Arimateje, kamor so položili mrtvega Jezusa. Tam je po pričevanjih iz Svetega pisma tretji dan vstal.

Pretreseni romarji

Ob vstopu se znajdemo v arhitekturno izredno raznoliki in versko zelo pisani podobi bazilike Božjega groba. Najprej nas sprejme kamen maziljenja, na katerega naj bi položili Jezusovo mrtvo telo. Na desno se vzpnemo v kalvarijsko kapelico na Golgoti, kjer lahko molimo na skali, kjer je umrl Jezus.

Pomemben del bazilike je tudi kapelica najdenja križa z vodnjakom, v katerem je cesarica Helena našla tri križe in napis (titulus) o Jezusu v treh jezikih. Središče cerkve pod mogočno odprto kupolo pa je kapelica vstajenja (imenovana tudi edikula), dolga osem in široka šest metrov. Sestav­ljena je iz vežice, ki ji pravijo tudi angelska kapelica (tam je kamniti oltarček, ostanek kamna, ki je zapiral Jezusov grob), in majhnega prostora Kristusovega groba.

Kot romar stojiš v vrsti, denimo z rožnim vencem v roki, in čakaš, da te pravoslavni menih vanjo spusti za nekaj trenutkov, morda za pol minute. Dovolj za milostni dotik. Na obrazu marsikoga, ki prihaja iz Kristusovega groba, je prepoznati pretresenost. Nekateri so vse življenje čakali na trenutek, ko bodo stopili na kraj, kjer je Jezus dal življenje v kruti smrti. Hoteli so videti to mesto, in ugotavljajo, da pravzaprav ni videti ničesar. Grob je prazen!

TOMB OF CHRIST SEPULCHRE
Jgritz | CC BY 2.0

Znanstveniki o baziliki

Redkejši romarji imajo srečo, da v baziliki prisostvujejo sveti maši, običajno zgodaj zjutraj, spet drugi v cerkvi prebijejo več časa. Morda vso noč v molitvi in tihem premišljevanju Jezusove smrti in vstajenja, od osmih zvečer, ko se glavna vrata zaprejo, do štirih zjutraj, ko se spet odprejo. Znanstveniki so se dolgo časa spraševali, ali je v baziliki res pravi kraj križanja, dokler niso leta 1986 grški arheologi na Golgoti odkrili izklesan apnenčast obroč s premerom 11,5 centimetra, ki je bil zelo verjetno opora za podnožje križa.

Drugo presenečenje pa je arheo­loge pričakalo ob zadnji obnovi okrogle kapelice vstajenja pred dobrimi tremi leti. Pod marmornato ploščo v edikuli so znanstveniki našli prvotno ploščo Jezusovega groba, za katero so menili, da so jo uničili že Al Hakimovi vojaki v 11. stoletju.

Kaj pravi zgodovina

Beseda golgota v aramejščini pomeni lobanja, skalnato vzpetino ob jeruzalemskem obzidju pa so s tem imenom označili zato, ker je od daleč spominjala na lobanjo. Grič Jezusove smrti je bil takrat približno 45 metrov zahodno od mestnega obzidja, ki so ga že nekaj let pozneje pri širitvi premaknili bolj zahodno in je tudi danes zno­traj jeruzalemskega obzidja. Kraj je bil takrat na vrtu, prej kamnolomu, kjer so lomili apnenec za izgradnjo jeruzalemskega templja. Na tem vrtu, preurejenem v judov­sko pokopališče, le 38 metrov od Golgote, je bil grob, v katerega so položili Jezusa.

Rimljani so po uničenju templja in Jeruzalema (dvakrat so krvavo zadušili judovski upor) na mestu Golgote postavili tempelj, posvečen Veneri, zasuli so jo s prstjo, Judom pa prepovedali vstop v mesto. Opisi iz prvih stoletij pričajo, da so kristjani vseskozi dobro poznali z Jezusom povezane kraje, tudi kraj Jezusove smrti in vstajenja.

Ko je Konstantin Veliki leta 313 dovolil krščanstvo, je svojo pobožno mater, cesarico Heleno, leta 325 poslal v Palestino, da bi preverila pričevanja o krajih in ostankih Jezusovega življenja. Tako se začne bogata in pisana zgodba bazilike Božjega groba.

HOLY SEPULCRE JERUSALEM
Berthold Werner | CC BY-SA 3.0
Južno pročelje in vhod v baziliko Svetega groba iz križarskega obdobja (12. stoletje)

Grob je odkrila cesarica Helena

Cesarica Helena je namreč našla Kalvarijo in odkrila grob, ki je bil po videnem sodeč uporabljen le enkrat in nad katerim so Rimljani v drugem stoletju zgradili omenjeni Venerin tempelj. Med drugim je našla tudi ostanke Jezusovega križa, ki jih je razdelila na tri dele: del jih je pustila v Jeruzalemu, ostalo pa je prenesla v Rim (večina je shranjena v rimski baziliki svetega Križa v Jeruzalemu) in Konstantinopel. Na tem za kristjane najsvetejšem kraju so postavili mogočno baziliko.

Veliko Konstantinovo baziliko so najprej porušili Perzijci v sedmem stoletju, nato obnovljeno cerkev Božjega groba pa je dokončno porušil fatimidski kalif Al Hakim leta 1009. Seldžuški Turki so nekaj desetletij pozneje krščanskim romarjem prepovedali vstop v Jeruzalem, kar je bilo povod za papežev poziv krščanskim križarjem, naj Sveto deželo osvobodijo izpod muslimanske vladavine. Tako so križarji 1099. leta zavzeli Jeruzalem, 1149 pa znova zgradili in posvetili baziliko Božjega groba, ki se je ohranila do danes. Večje obnove je bila deležna leta 1808 po požaru ter leta 1927 po potresu.

Bazilika vseh kristjanov

Za baziliko skrbi danes pet krščanskih cerkva: pravoslavna (grška), armenska, katoliška (frančiškani), v manjši meri pa tudi koptska in etiopska. Za nekatere dele bazilike skrbijo cerkve skupaj, za druge pa posamično. Ključ in pristojnost za odpiranje bazilike imata že stoletja dolgo dve muslimanski družini, ki živita v bližini.

Izjemnost tega svetega kraja, na katerem se vsaj že 1700 let spominjajo Jezusove smrti in vstajenja, ni zgolj v proučevanju kamnov in iskanju ostankov iz Jezusovih časov, ampak še bolj v zavedanju, da je Jezus, pravi Bog, resnično postal človek in živel med nami do svoje smrti na križu, pokopa in zmagovitega vstajenja iz groba. To lepo ponazarja tudi obred prižiganja svetega ognja, ki ga skupaj s tisoči vernikov v tej baziliki obhajajo vzhodne cerkve na velikonočno vigilijo. Novica o Jezusovi smrti in vstajenju je resnično kot neugasljivi ogenj, ki prinaša svetlobo v življenje tistega, ki se ji odpre.

 

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 16.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.