Če nam letos blagoslova velikonočnih jedi v slovenskih cerkvah ali pred kapelicami ne bi preprečil koronavirus, bi se tega obreda udeležilo več ljudi, kot jih je sicer katerikoli dan v letu prisotnih v cerkvi. “Na eni strani lahko v tem vidimo nekakšno lažjo pot,” razmišlja Rafko Klemenčič, župnik v Kamnjah. Zadaj tli močno hrepenenje, da bi Boga našli v svojem življenju. “Hrana je konkretna in hočeš nočeš nas zelo zaznamuje. Kristus sam se nam je v veliki noči dal v hrano.”
Preberite še:
“Ko sem izvedela, da so odpovedane vse svete maše, sem eno uro samo jokala”
Ko sveto pride skozi vrata doma
Bolj kot besede, pojme in razlage, na katere smo se v Cerkvi v moderni dobi močno naslonili, ljudje morda iščejo konkretne simbole, razmišlja Klemenčič. V odnos želijo vstopiti na otipljiv način. Kristus ni oddaljen. “Ostaja želja po tem, da bi Bog obedoval z nami.”
Ob misli na otipljivost Kristusove bližine ob velikonočnih praznikih se spominja vonja, ki je prišel v hišo na veliko soboto zjutraj, ko so domov prinesli blagoslovljeni ogenj. “Dan je bil drugačen, čutilo se je, da je velika sobota in da se bo to poznalo ne le pri čiščenju in pripravi hiše, ampak pri vsem, kar bomo delali.”
Preberite še:
Kako so prvi kristjani praznovali zadnje dni velikega tedna
Vsak blagoslov prihaja od Vstalega
Vir in začetnik vsakršnega blagoslova je Bog, blagoslovljen nad vse, on je edini dober in je vse dobro ustvaril, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom; tudi po padcu je človeka blagoslavljal v znamenje usmiljenja. Tako se začenja Rimski obrednik Blagoslovi, ki ga je še v prejšnjem stoletju razglasil sveti papež Janez Pavel II.
Stavki, ki sledijo temu presunljivemu uvodu, povzemajo vse, česar se veselimo v teh velikih dneh: “Ob polnosti časov je Oče poslal svojega Sina, ki je sprejel telo in po njem spet blagoslovil ljudi ‘z vsakršnim duhovnim blagoslovom’. Staro prekletstvo je prešlo v blagoslov za nas, ko je ‘izšlo sonce pravice, Kristus, naš Bog, ki je odpravil prekletstvo in dal blagoslov’.” Zaradi Kristusove velikonočne zmage se po Svetem Duhu ta blagoslov prek zakramentov in zakramentalov (med katere spadajo tudi blagoslovi) mnogokrat razliva na nas.
Preberite še:
Ko se pokrižate z blagoslovljeno vodo, izgovarjajte to molitev
Iskanje potrditve na napačnih krajih
Ljudje smo prestrašena, zaskrbljena in negotova bitja in zato tako zelo potrebni blagoslova. Vsi potrebujemo to, da o nas dobro govorijo (kar izvorno pomeni beseda blagoslov) in da na vedno nov način zaslišimo, da pripadamo ljubečemu Bogu, ki nas nikoli ne bo zapustil.
Žal smo mnogokrat prezaposleni – z iskanjem potrditve na napačnih krajih –, da bi opazili, da smo blagoslovljeni. Potrebujemo tišino, v kateri od Boga lahko slišimo besede potrditve. In lastno pozornost na blagoslove vsakdanjika. Naša sveta naloga je namreč, da vsako svojo razlomljenost izvlečemo iz teme prekletstva in jo položimo v svetlobo blagoslova. To seveda ni lahko.
Preberite še:
S to molitvijo prosite Boga, naj blagoslovi vaše prijatelje
Ko blagoslovimo stvar, ta stopi v Kristusa
Cerkev je v teku stoletij uvedla, obdržala (in delno tudi ovrgla) številne blagoslove – v slovenski izdaji obrednika jih je naštetih kar 71. Posebnost sta novomašni in papežev blagoslov. Nekateri blagoslovi so pridržani le škofu (npr. posvetitev svete krizme, opata, cerkve, redovne hiše). Duhovnikom je pridržan blagoslov v okviru zakramenta (npr. vode med krstom), blagoslov sveč na svečnico, pepela na pepelnico, zakoncev … Diakon, če ni duhovnika, lahko podeljuje blagoslov z Najsvetejšim, blagoslove ob pogrebu in druge blagoslove (npr. ognja na veliko soboto, velikonočnih jedi, doma in družine).
Laiki lahko “zakonito” blagoslavljamo obede, svoje družine, bolne, ostarele, skupine, domove, avtomobile, polja, živali … Vsak krščeni je namreč poklican k temu, da bi blagoslavljal.
Namen blagoslavljanja prostorov in predmetov je posvečenje oseb, ki jih bodo uporabljale, zato blagoslovljeni predmeti ne smejo postati predmet vraževerja. “Zgolj religiozno ali celo magično sprejemanje blagoslova nas ne pelje v odnos, ampak je zadaj le stvar brez živega Boga,” pravi o tem Klemenčič. “Kot da bi nam npr. sama blagoslovljena hrana lahko pomagala najti duševni mir, da bi lahko prenašali stiske življenja.”
Ko blagoslovimo stvar, ta stopi v Kristusa. Znova prejme namen, za katerega je bila ustvarjena, nadaljuje. “Najbolj pomembno pa je blagoslavljanje ljudi. Vsak obred blagoslova se običajno sklene z blagoslovom vseh navzočih ljudi.”
Preberite še:
Je res, da lahko kdorkoli blagoslovi karkoli?
Če vam gre nekdo na živce
Nihče od nas ne more oživeti in zaživeti sredi kletev, opravljanja, obtoževanja ali napadanja. Le z blagoslovom na čelu lahko blagoslavljamo naprej. “Ko hodite po kraju, v katerem živite, blagoslavljajte tiste, ki ga vodijo, njegove učitelje, njegove medicinske sestre, pometače, njegove duhovnike in prostitutke, zapornike in bolnike,” predlaga Pierre Pradervand. “Kadar bo kdo do vas neprijazen; ko vam bo kaj nepričakovano podrlo načrte in vas spravilo iz tira, vneto blagoslavljajte.”
Blagoslavljati pomeni, da za bližnje in za dogodke v življenju brezpogojno, popolno in brez pridržka želimo neskončno dobro.
“Ko se vozim v avtu, pogosto v srcu ali na glas blagoslavljam ljudi ob poti,” pove Klemenčič. “Če vam gre nekdo na živce, ga blagoslavljajte. Tako boste z njim ostali na pravi razdalji in se ne boste stalno ukvarjali z njim.” Srce in misli bodo počasi nehale obsojati.
Lepo je tudi videti družine, v katerih imajo navado, da pri poslavljanju drug drugega pokrižajo na čelo. “Za besede nismo vedno čisto razpoloženi, a znamenja lahko delamo brez posebnega napora.”
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 68, številka 16.
Preberite še:
“Med prazniki smo duhovniki glavni frajerji, letos pa ne bo tako”
Preberite še:
5 slastnih receptov za velikonočne sladice, ki niso potica
Preberite še:
Kaj je bolje, doma obhajati besedno bogoslužje ali spremljati prenos maše?
