Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Da od smrti vstane Bog, še verjamem, a da z njim vstane tudi človek …

© public domain
Deli

Veliki noči je težko verjeti …

Starejši kot sem, težje je verjeti novici velikonočnega jutra. Moji grehi so pač vsako leto hujši, moja krivda vse težja, moji grobovi pa vse globlji. In vse bolj sem človek, vse bolj razumem, da sem slaboten, vse bolj obvladam logiko človeškega, tisto, da se vse vrača, da se vse plača. Da mojemu prekršku sledi obsodba, obsodbi pa kazen. Pravična in zaslužena kazen.

Grob je prazen!

Zato je velika noč vsako leto lepša. Kjer je vedno večja tema, tam tudi vsaka luč vedno bolj zaslepi. Z vse večjo osuplostjo to jutro tekam v svoj grob, gledam in vidim in ne morem verjeti. Grob je prazen! Moj resnični grob, moj resnični in konkretni greh, moja zaslužena krivda, vse je prazno. Razlogov za mojo obsodbo in smrt ni več. Samo še povoji in prtič ležijo tam notri, čisto narahlo zardeli, kakor bi jih kdo nežno poljubil …

Ne morem verjeti, da …

Zato je veliki noči tako težko verjeti. Zato je velika noč vsako leto bolj škandalozna. Ker je kakor ljubezen popolnoma nelogična. Saj bi nekako še sprejel, da je vstal Kristus. A da sem z njim iz svoje smrti vstal tudi jaz, da sem z njegovim vstajenjem osvobojen smrti in greha tudi jaz, da je v vsakem mojem grehu vedno tudi ljubezen, ki odrešuje, tega pa ne morem sprejeti.

Da od smrti vstane Bog, še verjamem, da z njim vstane tudi človek, ne, tega pa ne. Pa čeprav Pavel pravi, da če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja. (Rim 6,5) Pa saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Ne more kar umreti tisto, kar je v njem hudega. Vse to ne more kar izginiti. Ker ni mogoče. Ni mogoče, da te ima nekdo, slabšega kot si, vedno bolj rad.

Čeprav nelogično, je resnično

Pa je tako. Ta ljubezen, kolikor nelogična je, je resnična. Enako resnična kakor moj greh, pa čeprav je verjeti vanj veliko lažje. Veliko bolj prepričljiv je kot ta praznina, ki gledam vanjo. Veliko glasnejši kot tišina velikonočnega jutra. Pa me ta velikonočna nevsiljivost ravno zato tako zelo vznemirja. Ker je laž vedno glasnejša od resnice in ker veliko bolj prepričuje tisti, ki nima prav. Ker vem, da ima prazne roke pred teboj samo tisti, ki ti je nekaj dal, in da molči samo tisti, ki te poljublja.

Kristus je vstal, resnično je vstal! Veselo veliko noč!

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 67, številka 15.

Preberite še:
V tišini, brez prič
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.