Terapija upanja
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Tako sta tisto nedeljo zjutraj pobegnila iz Jeruzalema. Pred očmi imata še vedno dogodke trpljenja – Jezusovo smrt, v duši pa mučno jezo zaradi tistih dogodkov med obveznim sobotnim počitkom. Praznik pashe, ki bi moral zapeti pesem osvoboditve, se je začel kot najbolj boleč dan njunega življenja.
Pot v Emavs
Zapustita Jeruzalem, da bi odšla nekam drugam, v neko mirno vas. Izgledata kakor ljudje, ki hočejo odstraniti neki pekoč spomin. Sta torej na poti, hodita, žalostna sta.
Jezusovo srečanje s tema dvema učencema se zdi popolnoma naključno. Podobno je mnogim križiščem, na katera naletimo v življenju. Učenca stopata zamišljena in pridruži se jima neki neznanec. To je Jezus. A njune oči ga ne prepoznajo. In tako začne Jezus svojo terapijo upanja. Jezus ju predvsem sprašuje in ju posluša. Naš Bog ni vsiljivi Bog.
Čeprav že pozna razlog njunega razočaranja, jima pusti čas, da se lahko v celoti poglobita v bridkost, ki ju je ovila. Na površje pride priznanje, ki predstavlja refren človeškega življenja: “Mi pa smo upali …” (Lk 24,21).
Podobni učencema
Koliko žalosti, koliko porazov, koliko neuspehov je v življenju vsakega človeka! Navsezadnje smo vsi nekoliko kakor tista dva učenca. Kolikokrat smo v življenju upali, kolikokrat čutili, da smo samo korak od sreče, zatem pa smo se razočarani znašli na tleh.
A Jezus hodi z vsemi obupanimi, ki hodijo s sklonjeno glavo. In ko hodi z njimi na diskreten način, jim ponovno vrača upanje. Skrivnost poti, ki vodi v Emavs, je v tem: navkljub neprijetnostim, ki nas zadevajo, smo še vedno ljubljeni, Bog nas nikoli ne neha imeti rad. Bog bo vedno hodil z nami, vedno, tudi v najbolj bolečih trenutkih, tudi v najhujših trenutkih, tudi v trenutkih poraza – tam je Gospod. To je naše upanje. On je ob nas, hodi z nami. Vedno!
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, april 2019.
