Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Srečanje z nadškofom Uranom, ki me je zaznamovalo za vedno

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Uro in pol sva preživela v klepetu, kot bi bila stara prijatelja. Hvaležna sem za vsako minuto

Bil je topel januarski dan. Zavod ŽIV!M, pri katerem sem bila prostovoljka, je upokojeni nadškof Uran prosil za kartončke Molitve za nerojene otroke. Ker sem imela čas in prevoz, sem se javila in odpeljala proti Zavodu sv. Stanislava, kjer je bival.

Nepričakovana ponudba

Mislila sem, da bom naročeno oddala in šla. O, ja! Pa kako sem se zmotila! Povabil me je v svojo pisarno, me prijazno pozdravil, povabil, naj sedem in vprašal: “Vam lahko skuham kavo ali čaj?”

“Mmm …” sem ostala brez besed, “hvala, ne bi.” Ob tem sem pa pomislila: “Nisem mu vredna zavezati čevljev (oz. po svetopisemsko: odvezati jermenov njegovih sandal), on bi pa meni skuhal kavo? Uau!”

Pogovarjala sva se o stiskah žensk in parov, ki se srečujejo z neželjeno nosečnostjo. Povedal je, da veliko moli zanje in da tudi druge spodbuja k duhovni posvojitvi nerojenih otrok.

“Moji otroci”

Pokazal je na fotografije otrok in družin na polički za sabo in rekel: “Tole so pa moji otroci. Vidite, tale je Klara.” Ob deklici sem na fotki prepoznala mamico, kolegico s fakultete, za katero vem, da ima hčerko s hudo srčno boleznijo. “Njej smo izmolili življenje.”

Na fotografijah mi je pokazal še nekaj drugih, srečnih parov z otroki, za katere sem ob njegovem pripovedovanju razumela, da so dolga leta živeli z neplodnostjo.

“Veste,” je dodal, “imam več kot 20 otrok. Veliko več. Vi razumete, kakšne sorte otroci so to, kajne?” je ponovno pokazal na poličko za sabo in se s toplino nasmehnil. Razumela sem. To so bili otroci, za katere je molil in njihovo življenje izročal v Božje roke. Samo Bog ve, kolikšen del svojega trpljenja je daroval zanje.

Svoboda

Nekaj malega je povedal tudi o tem in razlogih za selitev na italijansko stran meje. Iz medijev sem vedela, za kaj je šlo in sem še zdaj začudena, s kakšno vedrino je pripovedoval o tej kalvariji. Zaznala nisem nobene trpkosti, nobenega sovraštva, nobenega obsojanja, nobene slabe volje … Le eno veliko hvaležnost in svobodo. Kakšen velik mož!

So ljudje, ki iz preizkušenj pridejo trdi in hladni. Kot kamen. In so ljudje, ki jih preizkušnje naredijo samo še bolj sočutne. In tak je bil nadškof Uran. Prijetna, topla, zabavna oseba, ob kateri sem se jaz, navadno podeželsko dekle, počutila posebno ljubljeni Božji otrok.

Na strani iste poličke so bile pritrjene mnoge žalne podobice: “To je pa moja vojska varuhov. Oni mi krijejo hrbet.” Ker sem gledala od daleč, sem uspela prepoznati samo nekaj pokojnih škofov.

Jezusova bližina

Omenila sem mu, da sem kljub molitvi in izročanju še vedno sama. Kako zelo si želim biti žena in mama, pa kar ni in ni … Klepetala sva tudi o tem in o bolečini mnogih samskih, ki jih poznava.

Ko sem se začela poslavljati, je na mojo glavo položil roke in nekaj minut tiho molil. Pokrižal me je in me objel. To ni bil objem moškega, ki žensko povabi k sebi. To je bil Božji objem. Počutila sem se, kot bi me objel Bog Oče. Trdno, ljubeče, sprejemajoče me je povabil v Božji blagoslov.

Postala sem malce solzna. Kot vsakič, ko me pretrese Jezusova bližina.

Ker sva bila oba zgovorna, sva se zaklepetala še za dobrih 20 minut. Kar nisva se nehala pogovarjati. Kot bi se poznala že doooolga leta in bi bila prav toliko časa zaupna prijatelja. Če zdaj pomislim, sva res bila prijatelja. Prek Jezusa sva bila istega duha.

“Še vi mene pokrižajte”

Ko sva se še naslednjič poslovila, me je še enkrat objel in pokrižal. In potem kar stal ter me gledal. Nisem vedela, v čem je “fora”, pa je rekel: “Še vi mene pokrižajte.”

Da bi jaz pokrižala tako velikega človeka? Ki je toliko pretrpel in bil še vseeno tako veder in ljubezniv? Da bi jaz pokrižala nadškofa? On je tesen Jezusov sodelavec, jaz pa eno preprosto dekle s podeželja.

A sem vseeno dvignila tresočo roko in na njegovo čelo naredila križ: “Gospod Bog naj te blagoslovi v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.” Nasmehnil se je in iskreno zahvalil.

Ne molim zanj, ampak k njemu

Nadškof Uran svojih položaja in izobrazbe ni skrival za učenimi tujkami in hladnim nastopom, ampak je s svojo ljubeznivostjo odklepal vrata v naše duše. Vsakega od nas je videl kot Božje stvarstvo, kot najpomembnejšo osebo na svetu.

Zagotovo že od sobote z Jezusom poje: “Aleluja!”

Priznam: te dni ne molim zanj, ampak k njemu. Ker sem prepričana, da je že v ljubljenem objemu Matere, h kateri je tako rad pel, se k njemu obračam s svojimi prošnjami. Za pare, ki si želijo postati starši, za naše duhovnike, ki bi mu radi postali podobni, za vse nas, da bomo zmogli tako kot on reči: “Da, Oče.”

 

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.