Obdobje, v katerem smo, je težko za vse. Prisoten je strah, ki v večini primerov ni neracionalen. Je resničen objektiven strah, ki obstaja in ga ne moremo zanikati.
Mediji nam vsako uro ponujajo nove informacije, mi pa jih, saj smo vendar doma v karanteni, zavzeto spremljamo. Kako lahko ob vsem tem, kar se nam dogaja, nadzorujemo svoja čustva? Še bolj pomembno vprašanje pa je: Kako lahko v teh okoliščinah, ne glede na vse, zrastem kot oseba?
Preberite še:
Vzemite svoje misli v svoje roke! Kako? Psihoterapevt odgovarja
Glede na situacijo, v kateri se nahajamo, lahko naša čustva in občutja razdelimo v tri različne faze. V kateri se nahajate vi?
Negotovost/zanikanje
To je prva faza (pri nekaterih je že minila, za druge pa se še vedno nadaljuje). Zaradi poplave najrazličnejših novic zavračamo resnico, ki jo slišimo.
Dvomimo v vse, kar nam povedo. Zdi se nam neresnično. Ne želimo opustiti svojih dejavnosti, svoje rutine.
Čustva, ki so značilna za to fazo: evforija, jeza, upor, živčnost, strah.
Preberite še:
Nekaj nasvetov, da naš zakonski odnos med samoizolacijo ne bo preveč trpel
Prilagoditev/sprejemanje
Naše ponavljajoče vedenje začne učinkovati. Gre za vedenje, ki je prisotno v vsakem človeku, še posebej v zgodnjih fazah našega življenja, ko kot otroci v vsem posnemamo svoje starše in se tako učimo spoznavanja in sprejemanja sveta okoli sebe.
Medtem ko opazujemo svoje sosede in bližnje, kako so se odločili, da spoštujejo priporočila stroke, tudi mi začnemo sprejemati situacijo. Prilagodimo se tako, kot vidimo, da to delajo drugi.
Čustva, ki so značilna za to fazo: počitek, trenutki veselja, upanje (v tem nismo sami), občutek pripadnosti (vsi delamo enako).
Preberite še:
Svetopisemski citati, ki vas bodo navdali z upanjem in optimizmom
Odpornost/rast
Pogrešamo druženje, pogrešamo ljudi, ki so nam blizu. Nedeljsko kosilo z razširjeno družino ni več samoumevno. To je trenutek, ko začnemo ceniti stvari, ki smo jih do zdaj imeli za samoumevne.
Čustva, ki so značilna za to fazo: nostalgija, melanholija, odpoved.
Vse kar zdaj doživljamo, bo minilo. Ta izkušnja nam bo pomagala rasti. Ko bo tega konec, se bomo vrnili v vsakdanje življenje z novimi perspektivami in spoznanji. Olajšanje bo prvi občutek, ki nas bo preplavil skupaj s strahom, da bi se kaj takega ponovilo. Kmalu pa bodo naši možgani – strokovnjaki za preživetje – poskrbeli, da bomo pozabili na to, kako se naše življenje lahko čez noč spremeni.
Preberite še:
10 svetopisemskih citatov, s katerimi boste poživili vaše zaupanje v Boga
Je res nujno, da se počutimo tako?
V teh razmerah težko nadzorujemo čustva, ki smo jih omenili v posameznih fazah, a ni nemogoče. Zavedati se moramo, da je naš odziv v težki situaciji naša odločitev.
- Cona strahu: V strahu si naredimo zaloge zdravil in hrane, ki niso nujno potrebne. Smo razdražljivi in ves čas spremljamo novice. Pritoževanje postane naš vsakdan, s tem pa širimo negativna čustva v svojem okolju.
- Cona učenja: Ustavimo kompulzivno porabo in zaupamo, da bo dovolj dobrin za vse. Svoja čustva skušamo prepoznati z reševanjem konfliktov, ki so v naših rokah. Sami izberemo, kako bomo ukrepali. Sestavimo urnik, ki se ga držimo, in tako poskrbimo, da dnevi ne bodo šli mimo nas.
- Cona rasti: Začnemo oblikovati ideje za dosego določenega cilja v tem obdobju. Mislimo tudi na druge in iščemo načine, kako jim pomagati. Naše talente izkoristimo za to, da pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč. Spodbujamo hvaležnost in skušamo vzdrževati veselje in upanje. Sodelujemo z drugimi in se prilagodimo novim okoliščinam.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Barbara Oprčkal.
Preberite še:
Covid-19, virus strahu
Preberite še:
Takšno je življenje v gospodinjstvu z obolelim za koronavirusom
Preberite še:
“Medtem ko smo prej lahko blefirali in iskali bližnjice, je zdaj ta izkušnja neizprosna”
