Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Še nikoli prej nismo bili vsak dan pri maši

COMPUTER
Pascal Deloche | Godong
Deli

Letošnji postni čas nam je zares postregel s polno mero posta

A kdo bi si mislil, da to ne bo toliko post od manjših in večjih razvad, temveč post od tistega, kar ljudje najbolj potrebujemo. Stisk roke, objem prijateljice ali prijatelja, srečanje v živo, obisk svete maše. Če bi mi kdaj rekli, da za veliko noč ne bom šla k spovedi in k obredom velikonočnega tridnevja, bi se samo smejala. Kaj šele, da bi si lahko zamislila, da več tednov ne bomo mogli stopiti v cerkev …

Pogrešam cerkev, pogrešam sveto mašo, pogrešam evharistijo, pogrešam druge zakramente. V letošnjem maju bi morala naša drugorojenka k prvemu svetemu obhajilu. Bog ve, kdaj bodo letošnji prvoobhajanci lahko doživeli to, na kar s(m)o se vse leto pripravljali.

Domača butarica

A prav je, da pogledam in povem tudi kakšno lepo stvar tega “koronaposta”. Letos sem, recimo, na predvečer cvetne nedelje prvič v življenju izdelala domačo butarico. Kar po vrtu sem šla, tu in tam odrezala nekaj zelenja, živo rumene forzicije so bile sicer že nekoliko utrujene, a sem jih vseeno dodala zraven. Vse skupaj – dokaj prosto in nič kaj zgledno, priznam – povezala v šopek, na koncu pa na zelenje navezala še nekaj živobarvnih trakcev in pentljic, da je bila butarica bolj živahna in barvita.

Vsak dan pri maši

Še ena lepa, pravzaprav čudovita plat tega nenavadnega časa: še nikoli prej nismo bili vsak dan pri sveti maši. Seveda govorim o virtualni sveti maši, prav vsak dan namreč prisostvujemo maši, ki jo prek interneta objavlja bohinjski župnik Martin Golob. Vsa družina se zbere. Otroci včasih zraven ministrirajo (doma imamo namreč enega ministranta in po sili razmer zdaj tudi dve ministrantki ;)), včasih zraven kaj rišejo, včasih se nemirno presedajo na kavču, včasih zbrano poslušajo.

Prenosi svetih maš nam v tem času zares ogromno pomenijo. V naš dom prinašajo tisto vzdušje in milost, ki jo lahko dá samo navzočnost ob evharistiji. Marsikateri dan mi je misel na večerno sveto mašo, pri kateri bomo lahko prek računalnika navzoči, svetla točka celega dneva. Martinove maše so za nas postale stalnica, nekakšen ostanek normalnosti. Sidrišče, ki v sicer nenavadnih dneh pomeni varnost in duhovno zatočišče. Letošnja velika noč pa je bila lepa. Ne le zato, ker se imamo radi, ampak tudi zaradi Martinovih maš in obredov.

Dnevna soba = domača cerkev

Zadnjič, ko so se otroci med prenosom svete maše za nekaj minut porazgubili po stanovanju, sem jih poklicala in se pri tem simpatično zagovorila: “Kje ste? Pridite hitro v cerkev!” Mislila sem seveda dnevno sobo, a vendarle: to je bil dokaz, da se je v tem času naša dnevna soba spremenila v cerkev, kjer smo navzoči vsak dan pri Jezusovi daritvi. Verjamem, da je On tudi v tem času navzoč med nami, morda še bolj, saj ga še toliko bolj potrebujemo.

Res je, da smo se v tem času tudi razvadili – k maši ni treba hiteti, saj jo imaš v dnevni sobi, lahko si v copatih, za vogalom pa je, kako priročno, stranišče za vse tiste, ki morajo tudi med mašo nujno lulat. A vem, da ko bodo cerkve spet lahko odprte za vernike in ko bo spet mogoče iti k sveti maši, ne bom samo šla, ampak tekla. Tekla in ob vstopu v hladno, dišečo cerkev vpijala vonj po skrivnosti, ki ga tako pogrešam in ki ga ne dobiš nikjer drugje. Do takrat pa me tolažijo Jezusove besede: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.”

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.