Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins

ANA PAVEC
OSEBNI ARHIV
Deli

V tem času moramo znižati svoja pričakovanja, ne zvišati produktivnosti

V času epidemije koronavirusa smo bili starši soočeni s povsem novo in prej nepredstavljivo situacijo: otroke moramo šolati kar doma. Medtem ko nekateri starši to že počnejo, pa za veliko večino ostalih staršev nova organizacija dela in življenja predstavlja kar precejšnji izziv ter zalogaj. Temu, da delamo, da smo starši, vzgojitelji in gospodinjci, se je zdaj pridružila še nova vloga – vloga učiteljev in skrbnikov za to, da je vse šolsko delo postorjeno kar doma. Kako se pri tem znajde Ana Pavec, mama šestih otrok?

Ana, imate veliko družino. Kako se organizirate v tem času, ko so otroci doma in morajo delati za šolo?
Imam štiri šoloobvezne otroke – v šestem, petem, četrtem in prvem razredu, dva pa sta predšolska, stara štiri leta in pol ter skoraj dve leti. Kot običajno imamo zjutraj skupni zajtrk, potem pa se namesto v šolo odpravijo vsak za svojo pisalno mizo in se lotijo dela.

Šestošolec sam prevzema materiale s spleta in si razporeja delo za šolo, peto- in četrtošolcu jaz natisnem gradiva, potem pa delata karseda samostojno ter se dogovarjata, kdaj bo kdo imel računalnik, če ga potrebujeta za interaktivna gradiva. Prvošolcu pa moram ves čas pomagati in ga voditi pri delu.

Delu za šolo posvetimo približno dve do tri dopoldanske ure, potem pa imamo malico in se lotimo gospodinjskih in ostalih opravil. Veliko smo zunaj, se gibamo v bližini doma, postorimo kaj okrog hiše in na vrtu.

ANA PAVEC
OSEBNI ARHIV

Kakšno se vam zdi šolanje na daljavo? Opazite kakšne pomanjkljivosti?
Pomanjkljivost je prav gotovo to, da smo ga začeli tako nepričakovano in brez priprave. Po drugi strani pa se verjetno za kaj takega ne bi sama nikoli opogumila, ker se mi zdi res zahtevno – spremljati in voditi toliko otrok pri njihovem individualnem napredku. Tako da sem to zdaj lahko izkusila in vidim, da nam kar gre.

Nekaterim mojim otrokom to celo zelo ustreza, eden pa močno pogreša svoje sošolce. Zdi se mi, da se učitelji in učiteljice izredno potrudijo, pošljejo dobre priprave. Res vidim, da vsak dela, kar najbolje more v dani situaciji – vsi imamo trenutno strmo krivuljo učenja. Zdi se mi, da je to odlična priložnost, da otroci vidijo, kako se odrasli znajdemo v stresnih, napornih, čustveno intenzivnih, novih situacijah. Kako se mi učimo.

Vsem vlogam, ki jih imamo mame, se je v tem času pridružila še vloga učiteljice (če imamo več otrok, gre za različne razrede). Ali je kaj čudnega, če smo ob vsem tem še nekoliko bolj utrujene kot sicer?
Na začetku sem potrebovala precej časa, da smo se vsi skupaj prilagodili na novo izredno situacijo, vzpostavili red, pravila; našli vsak svoj način. Gre tudi za to, da je prišlo do več sprememb hkrati in na več nivojih – treba se je bilo na novo organizirati glede najinega dela z možem, glede prehrane; poskrbeti morava, da vmes, ko drugi potrebujejo mir za šolsko delo, zaposliva in zamotiva mlajša dva, ki sta sicer v vrtcu …

Najbolj naporen del mi je neprestano postavljanje vprašanj z vseh strani – eden potrebuje neki podatek, drugi pomoč pri izvedbi poskusa, tretji išče nek pripomoček za delo, četrti je že lačen … Ta neprestana razpoložljivost mi je kot introvertirani osebi zelo težka. Odpadle so siceršnje podporne dejavnosti – hobiji, ki vključujejo druženje … Tako da se moram tudi glede skrbi zase precej prilagoditi.

Na spletu zasledimo veliko nasvetov za to, kako lahko v času samoizolacije postorimo doma vse tisto, za kar sicer nimamo časa: temeljito pospravimo hišo, omare, zlagamo fotografije v albume, se z otroki igramo družabne igre, spečemo vse pecivo, za katerega smo leta in leta zbirale recepte … Koliko od tega je realno izvedljivo v velikih družinah?
Ob vsakem takem članku samo zavijem z očmi in ga zaprem po najhitrejšem možnem postopku. V teh dneh mi je dobrodošlo predvsem, da me nekdo nasmeji, podeli svojo izkušnjo, da lahko vidim, da smo vsi v isti zagati. To ni čas, ko bi zvišali svojo produktivnost. Nasprotno, to je čas, ko moramo znižati pričakovanja.

Svoje otroke lahko vidimo v novi luči, jih bolje spoznamo, jim nudimo nestrukturiran čas, ko lahko odkrivajo, kaj jih zanima in kaj bi počeli, če bi sledili sebi. Mislim, da nam staršem sploh ne manjka idej, kaj bi počeli z otroki, niti, kaj bi počeli sami, ker imamo dela čez glavo, ne glede na to, koliko otrok imamo.

Manjka nam energije, moči, kapacitete, ne idej in nasvetov ter dodatnih projektov! Mislim, da si vsi v določenem trenutku zaželimo, da bi se z neba spustila kakšna Mary Poppins in nam pomagala rešiti težavno situacijo.

ANA PAVEC
OSEBNI ARHIV

Kaj bi svetovali vsem mamam, ki se v tem času čutijo še posebej obremenjene? Kako naj pristopamo do odnosov, da ne bomo povsem izgorele?
Ogromno stvari se nam prebuja v tej situaciji, tudi težki občutki, stare rane, vse težko v odnosih, ki jih živimo. Želim nam, da bi znale biti nežne do sebe, se vprašati, kaj potrebujemo in si večkrat na dan dovoliti narediti nekaj zase.

Vse, ki imamo doma majhne otroke, vemo, da je uspeh že, če se lahko za deset minut zapremo na stranišče. Ustvarjalno lahko iščemo rešitve za kakšno svojo ljubljeno dejavnost, sama sem si na primer za poslušanje podcastov omislila bluetooth slušalke, da lahko kuham in hkrati poslušam kakšno navdihujočo vsebino. Če se mi ljubi, včasih mi tišina – ko gre najmlajši spat, starejši pa počnejo kaj umirjenega – veliko bolj ustreza.

In kaj je narobe, če me otroci vidijo na primer, kako se učim tuj jezik, telovadim, se smejem s prijateljico po telefonu? Po vsem svetu se morajo ljudje zdaj drugače znajti, da zadovoljijo svoje osnovne potrebe, ljudje pa nismo narejeni le za to, da preživimo, ampak da živimo polno. Mame iz tega nismo izvzete.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.