Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Drug drugemu vodnjak

OCEAN
Yoann Boyer/Unsplash | CC0
Deli

Oba, Jezus in Samarijanka, sta žejna, a k vodnjaku nista prišla po vodo. Prišla sta drug po drugega …

V njeno samoto je vstopil. V njeno žalobno hojo po vodo, ki je ni mogla odžejati. Ker so bile njene rešitve vedno samo začasne, namenjene reševanju njenega udobja, varnosti in izogibanju tveganja, ki ga prinaša odnos. Namreč tveganju, da se boš v njem hočeš nočeš moral spremeniti, da boš moral nekaj dati, ne da bi vedel, ali boš kaj dobil nazaj, da boš zato tudi kaj za vedno izgubil, gotovo kaj, kar imaš rad in ti je ljubo.

Preberite še:
Lepota ljubljenosti

Morda celo življenje, kakršnega poznaš. In to tveganje je za mnoge od nas pretežko.

Žeja

Jezus in žena iz Samarije se pri vodnjaku srečata opoldne (Jn 4,6), sredi hude vročine, ko ni nihče hodil po vodo. To daje slutiti, da je žena to uro izbrala zato, ker se je poskušala izogniti srečanjem z drugimi ljudmi. Hotela je biti sama, osramočena ali v strahu zaradi javnega mnenja, virusa ali kateregakoli drugega razloga že.

Toda ni bila sama. V blodnjaku življenja jo je prestregel Gospod – in jo izzval, s tem, da je tudi sam postal žejen. “Daj mi piti!” ji je rekel in ji s tem pokazal, da jo potrebuje. Samo zato, da bi ji dal razumeti, da enako močno ali še bolj ona potrebuje njega …

Preberite še:
Obsoditi zlo v sebi

Oba sta žejna, a k vodnjaku – ki je v Svetem pismu kraj ljubezenskih srečanj – nista prišla po vodo. Prišla sta drug po drugega. S to razliko, da je Jezus to vedel, da je to hotel, da si je tega želel. In je prišel zato, da bi ženi pokazal, da nič drugega kot dober odnos, v katerem poklanjaš svojo vodo in sredi vročine tvegaš izgubo najdragocenejšega, ne bo pogasilo njene žeje; nič kot to, da se sredi puščave odreče svoji vodi.

Zato je normalno, da se je odzvala tako trdo, uporno, “kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene …” (Jn 4,9). Ker Bog vstopa v naše življenje vedno po ljudeh, ki nekaj zahtevajo od nas, neko žrtev, odpoved lastnim interesom, ki zahtevajo neko bolečino. Ker je težko, se nam upira stopiti v odnos, ki je vedno odnos s tujcem, in ker ne vemo, da je samo ta bolečina tisto, kar lahko pozdravi vse ostale bolečine …

Skupaj

Sveto pismo razume, da je bil človek ustvarjen po Božji podobi, ker je ustvarjen kot moški in ženska (1 Mz 1,27), ne vsak posebej, ampak oba skupaj. Rečeno drugače: da je človek res v polnosti človek, da je Božja podoba, ko je skupaj. Ne kot dve enaki, ampak kot dve različni bitji (1 Mz 2,23), dve bitji, ki sta žejni in bosta ostali žejni, dokler ne stopita v odnos – in tako drug v drugem najdeta svoj manjkajoči košček.

Dokopati se do njega je težko. Ker nihče ne išče vode sredi puščave. Pa je prav tam! Prav drugačnost drugega človeka, ki nas straši, prav tveganje v stiku z njim, je tisto, kar smo iskali, prav to je pijača, ki jo potrebujemo. To je sporočilo zgodbe o Samarijanki, ki je domov odšla brez vrča.

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 11.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.