Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Družina z 12 otroki: Treba je tvegati in zaupati

arch. prywatne
Deli

“Dobivamo znake, da Božja previdnost obstaja,” pravita zakonca Kubis

Poljaka Katarzyna in Sebastian Kubis sta starša 12 otrok. On je astrofizik, profesor in direktor na inštitutu za fiziko krakovske politehnike, ona magistrica italijanskega jezika.

V obdobju pred epidemijo se je sodelavec odpravil po svojo hčerko v vrtec. Prej je to počela žena, zato je na poti nanjo pozabil. Imata le enega otroka, vidva 12. Je oče kdaj naredil kakšno neumnost?
Sebastian: Bil sem na roditeljskem sestanku v šoli. Termini roditeljskih sestankov so se prekrivali. V šoli sem se moral ugotoviti, kje je roditeljski sestanek Łucje. Šel sem v napačen razred. Drugi sestanek pa se je začel pred uro in pol … Pozneje sem si celo oddahnil, roditeljski sestanki so namreč dolgi in dolgočasni. Napake se dogajajo ves čas.

Katarzyna: Pet otrok sva imela v osnovni šoli in vsi roditeljski sestanki so bili istega dne. Ker se je Jurek preselil iz razreda Jaśka, sva morala obiskati pet različnih razredov.

Kdo hodi nanje?
Sebastian: Ponavadi jaz. Katarzyna je namreč nepotrpežljiva.

Katarzyna: Jaz sem šla do učiteljice in rekla: “Dober dan, kaj moram podpisati? Mudi se mi na naslednji sestanek.” V 20 minutah sem vse uredila. V nekem trenutku sem naznanila, da sem presegla kritično maso šolskih srečanj, ki jih mama lahko obišče v svojem življenju: “Imate mojo telefonsko številko, če se bo kaj zgodilo, me prosim pokličite!” (smeh)

arch. prywatne

Otroci trenutno ne hodijo v šolo. Sebastian, kako se spopadate z delom od doma? Doktorat ste končali v manjšem stanovanju, vendar sta imela takrat “le” šest otrok (žena pa je bila noseča). In lahko ste šli ven!
Sebastian: Zdaj? Grozno! Otroci potrebujejo več pomoči, če se pouk izvaja na daljavo in tudi jaz moram v okviru inštituta izvajati učenje na daljavo. Dobra priprava predavanj na daljavo mi vzame trikrat več časa! Nisem pristaš e-izobraževanja, vedno sem cenil osebni stik s študenti, obožujem tablo in kredo. Najprej sem moral premagati svoj lastni odpor. Počasi študentom pošiljam posnetke, material, čakam na odziv, začenjam konzultacije na daljavo – kakšni bodo rezultati, bomo videli po koncu epidemije.

Katarzyna: Na srečo pa se najini otroci tudi sicer radi družijo med seboj. Vsi skupaj smo šli na počitnice, pa čeprav so bili štirje že odrasli. Z dvema avtomobiloma: enim za devet in drugim za pet oseb. Pred letom in pol, pred poroko Zuzi, smo se odpravili v Italijo in znanci tega niso mogli razumeti. Odrasli otroci in grejo z vami na počitnice?

Vajina hči Emilia je študentka prestižne šole za dizajn v Milanu. Je varna?
Katarzyna: Je. Vsakodnevno se z njo slišimo in vidimo (ah, ta tehnologija). Ima čudovite gostitelje, pri katerih živi, pa tudi učenje na daljavo, nad katerim se pritožuje – še toliko bolj, ker je večina njenih vaj praktične narave.

Kako ste preživeli te “koronapraznike”?
Sebastian: Čudno, vendar mislim, da je bilo pravzaprav bolj mirno kot v “normalnem” obdobju. Izognemo se lahko vsakodnevnemu hitenju, manj je tudi medsebojnih prepirov. Skupaj smo, imamo čas zase. Celo doma vlada večji red. 🙂

Dom vam je podaril priznani arheolog, profesor Kazimierz Bielenin. Je bila pred tem tudi dosežena kakšna kritična masa?
Sebastian: V starem stanovanju je na 75 kvadratnih metrih v treh sobah bivalo deset oseb. Nismo imeli prostora za osmo posteljico. Stara infrastruktura, kopalnica v kuhinji itd. Takrat je bilo resnično dramatično. Spomnim se, da sem molil in se spraševal: “Gospod Bog, kaj boš zdaj z vsem tem storil?” Imel sem občutek, da bo nekaj storil. Že pred tem smo dobivali znake, ki so nam dali vedeti, da Božja previdnost obstaja. Ko smo bili na primer potrebni pomoči, se je v nabiralniku znašla velika vsota denarja. Ali pa je prišla starka s sosednje ulice in nam začela v roke polagati dvajsetake. Nismo je prosili.

Katarzyna: Sploh je nismo poznali.

Sebastian: Želela je le videti našo družino.

arch. prywatne

S tem ko ste se odločili za tako veliko družino, ste veliko tvegali. Po besedah psihologov želijo ljudje tveganje minimalizirati, prioriteta ostaja občutek varnosti. Od kod črpate pogum? Celo med verniki je to velikokrat redkost.
Sebastian: Človek si vedno postavlja dokončna vprašanja. O smislu svojega obstoja. O tem, kam je namenjen. Ali je kdo ali kaj takega, kar bi poimenovali Bog. Če ne vprašajo neposredno, to pomeni, da so jih postavili na stran. Ker ne najdejo odgovora, v njihovi notranjosti vlada globok nemir. Psihologija, ki človeka umakne od teh vprašanj, ga ne razume skupaj z njegovimi problemi, motivacijo, iskanjem.

Izbor tveganja ali občutka varnosti ima dve plati. Ena je iskanje Očeta, druga iskanje popolnosti. Ljudje tvegajo iz precej bolj nepomembnih razlogov. Skačejo z elastiko. Vzpenjajo se na osemtisočake. In iščejo občutek varnosti, ker se želijo čutiti ljubljene. Mi smo bili tej ljubezni priča prek Božje previdnosti, ki smo je bili deležni v dramatičnih situacijah.

Katarzyna: Jaz sem se trikrat srečala s svetim Petrom.

In enkrat je bila vzrok za to anevrizma?
Katarzyna: Dvakrat. Po 15 letih sem imela nepričakovano ponovitev. Med njima sem rodila Łucjo in v bolnišnici so me komaj rešili. Od takrat nimam več maternice. Skoraj sem izgubila oko. To se nanaša tako na eksistencialne kot tudi na zdravstvene situacije.

Proza življenja za vsak dan, pri vas pa – mistika!
Sebastian: V srednji šoli sem bil fasciniran nad Svetim pismom. Zelo rad sem bral zgodbe iz Stare zaveze. V njej so ljudje iz mesa in krvi. Doživljajo “prigode”. Pomislil sem, da če se Gospod Bog prikazuje, se prav v takih konkretnih situacijah. Tega nisem znal ubesediti, to sem želel izkusiti.

Tveganje pri pogovorih z Bogom. Izrečeš – imaš (smeh).
Sebastian: (smeh) Želel sem imeti družino. Kolegi me spominjajo, da sem želel imeti sedem hčerk. Jaz se ne spomnim, da bi o tem govoril. Ko je bila Katarzyna tretjič noseča, sem imel težave.

Katarzyna: Sebastjan je imel krizo. Odraščal je z eno samo sestro.

Sebastian: To je bil prelomni trenutek. Toda v Bibliji je zgodba Abrahama, ki je zapustil mesto Ur in svojo družino ter se podal na pot. Ali Izraelcev, ki so zbežali iz Egipta in prečkali Črno morje. Najprej se moramo znajti v tvegani situaciji, zaupati in šele nato lahko vidimo, kaj se bo zgodilo. Mi smo to doživeli.

Katarzyna: Nimamo prihrankov.

Sebastian: Pomanjkanje denarja je stalno, nikoli ga ni konec. Bilo je tako, da smo tvegali z majhnimi stvarmi. Dobili smo znak, da nismo sami. Lahko smo šli naprej, k večjim rečem. In vedno smo dobili nekakšno potrditev, da smo izbrali pravo pot. O Abrahamu se govori, da je oče vere, vendar do tega ni prišlo kar naenkrat. Odšel je in tehtal – ali lahko zaupa? Dobil je obljubljeno deželo. Dobil je sina. Tisti, ki je obljubil, ni razočaral. Tudi Abraham se je boril …

Katarzyna: Ko se enkrat prepričaš, da obstaja Bog, ki predstavlja dokončno varnost, se ti ni treba več v tolikšni meri zavarovati z denarjem.

Spoznala sta se na sprejemnih izpitih za fakulteto, sta visoko izobražena. Razbijata številne stereotipe. Kaj počne astrofizik?
Sebastian: Poskušam odkriti, kaj se nahaja v središču zvezd. Zakaj svetijo? Zakaj k nam pošiljajo signale – radijske, rentgenske itd. Raziskujem nevtronske zvezde. Čudne so. Manjše od Zemlje, zelo goste, neznansko hitro se vrtijo. Ni jih možno videti skozi optični teleskop. Opazujemo jih s pomočjo radioteleskopov ali satelitskih opazovalnic. Svetijo z žarki X (rentgenskimi), ki ne dosežejo zemeljskega površja, ker ne potujejo skozi vso atmosfero.

arch. prywatne

Kako postanemo taki?
Sebastian: Imeti moramo tako bolezen (smeh). Zvedavost, glede tega, kaj je tam zgoraj. Zelo rad opazujem zvezde.

In kako kdo z vašim znanjem moli preprost očenaš?
Sebastian: Omenil sem že vprašanja o smislu. To je osnova. Naše življenje je naloga iskanja, tudi če ne najdemo. Navadna človeška poštenost zahteva iskanje. Zakaj trpim? Zakaj smrt?

Ste na stičišču vere in znanosti.
Vesolje je skrivnost. Naše fizikalno poznavanje sveta, ki nam ga omogočajo inštrumenti, raziskave, izračuni, vedno odpira nova vprašanja. Zakaj je vesolje tako veliko? Lahko ugibamo. Je gromozansko, presega domišljijo. Te razdalje, časi, količine energije. Njegova raznolikost. Tam se odvija marsikaj. Medzvezdni plin se giblje tako, plazma v zvezdah spet drugače.

Katoliška rutina uspava, odvrača od postavljanja vprašanj. Ima morda epidemija kakšno svetlo točko?
Janez Pavel II. je govoril, da pri krščanstvu ne gre za to, da bi našli odgovor in ga imeli. In pri tem še šokirali druge. Gre le za iskanje odgovora. Življenje je iskanje. Počasi odkrivamo delce odgovora, toda vedno ostaja negotovost. Tu je prostor za vero.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.