Vsi bi radi bili odlični starši. In še dobro, da je tako! To dokazuje, da želimo svojim otrokom dati le najboljše. A v resnici smo samo starši grešniki, omejeni in nepopolni. Normalno je, da delamo napake. V splošnem obstaja velika razlika med tem, kar si želimo biti, in tem, kar v resnici smo. Zatorej, ker nismo popolni starši, pademo v skušnjavo, da bi želeli izgledati neoporečni, zakrivati ali zanikati svoje nepopolnosti, da bi dajali navzven brezhibno podobo nas samih in naše družine.
Jezus od nas zahteva iskanje popolnosti: “Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče” (Mt 5,48). A tu ne gre za zunanjo popolnost, niti za moralno popolnost, doseženo na silo. Moramo biti popolni kakor nebeški Oče ali drugače rečeno: na Očetov način.
Preberite še:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins
Prizadevati si biti dober starš, a ne na kakršenkoli način
Popolnost, o kateri je tu govora, je popolnost usmiljenja. Pri njem gre za to, da z neskočno usmiljenim srcem ljubimo brez mere, tudi svoje sovražnike. To predpostavlja, da začnemo pri tem, da sami sprejmemo usmiljenje. Jezus od nas ne zahteva, da smo pravični, ki nimajo potrebe po usmiljenju, ampak da smo grešniki, ki se pustijo ozdraviti in rešiti.
Jezus je prišel, da bi rešil “slabe starše”, ne pa brezhibne starše, ki na podlagi svojih vrlin pometejo s tistimi, ki jih obkrožajo – nekaj, kar v danem trenutku za vse nas predstavlja skušnjavo! Obstaja denimo subtilen, a močan način, da svojim bližnjim, še posebej ženi oziroma možu, pokažemo, da smo občudovanja vredni, predani in strpni do njihovih pomanjkljivosti! Popolni starši vse utrujajo in jemljejo pogum.
Preberite še:
“Vsak je poklican, da bi postal boljši. Želje po popolnosti, perfekcionizmu so pogubne”
Se nam torej ni treba prizadevati, da bi bili dobri starši?
Ja, seveda! A ne na kakršenkoli način ali pod katerimikoli pogoji. Cilj našega življenja ni dobiti zlato medaljo za odličnost. Cilj je, da v polnosti sprejmemo Božje zveličanje.
In ravno zato je potrebno, da priznamo svoje grehe, da imamo potrebo po Zveličarju in da se tega razveselimo! Če se trudimo za popolno starševstvo, da se izognemo očitkom, da dokažemo drugim in samim sebi, da dobro upravljamo s svojim življenjem, tvegamo, da se zapremo za milost in posledično obidemo veselje do zveličanja. Morda bomo res pomnožili dobra dela, a bomo daleč od Boga, kot so bili farizeji, katerim Jezus očita trdoto srca.
Preberite še:
Moramo biti popolni za svoje prijatelje?
Najboljši starši so tisti, ki zaupajo v Boga
Razveselimo se tega, da smo “slabe matere” ali “slabi očetje” ali drugače rečeno, starši, ki potrebujejo usmiljenje: Božje ali bratsko. To ne pomeni, da se moramo zadovoljiti s svojo povprečnostjo, prav nasprotno.
Če zares vstopimo v logiko usmiljenja, želimo biti vsak dan boljši, ne pa le navzven sijati in dajati dober vtis o sebi, temveč preprosto iz ljubezni. Če se opremo na usmiljenje, si ne bomo več želeli skrivati svojih pomanjkljivosti, da bi bili videti brezhibni, ampak bomo te mirno sprejeli, jih prepoznali in prosili odpuščanja zanje: Boga, svojega zakonca, same sebe in včasih tudi svoje otroke.
Najboljši starši so tisti, ki med hojo za Kristusom vedo za svojo grešnost in se veselijo daru usmiljenja. To so tisti, ki ne skušajo rešiti svojega zunanjega vtisa in jih ne skrbi za to, “kaj bodo rekli drugi”. Tisti, ki se ne vznemirjajo zaradi padcev, ki so jim priča drugi, ker polagajo svoje zaupanje Vanj, ki je prišel iskat in rešit “slabe matere” in “nevredne očete” (Lk 19,10).
Avtorica: Christine Ponsard
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Paula C. Qualizza.
Preberite še:
Ko skupaj na kmetiji živijo kar štiri generacije, ni prostora za zamere in škodoželjnost
Preberite še:
5 ključev do dobre vzgoje in izobrazbe po nasvetu svetega Janeza Boska
Preberite še:
Zakaj se koncepta “priden otrok” in “vzgoja” med seboj ne podpirata?
