Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

Je kaznovanje otrok dobra rešitev?

KARA DLA DZIECKA
Shutterstock
Deli

Moramo svoje majhne otroke ali najstnike grajati in jih kaznovati? To vprašanje si postavijo mnogi starši, ko prijaznost in dobrohotnost ne zaležeta

Sprejeti, da obstaja kazen, je zlasti v življenju mladega človeka nekaj najtežjega. Nihče ne mara biti grajan ali kaznovan. Biti kaznovan za nekaj, kar narediš, vzbuja odpor. Vedno se nam zdi, da morajo za nas veljati olajševalne okoliščine. Radi bi imeli pravico, da se zmotimo, da delamo napake. Radi bi jo kar najbolje odnesli. A bolj kot v življenju napredujemo, bolj vidimo, kako je to posejano s kaznimi. Seveda so tudi nagrade in pohvale, vendar se srečujemo predvsem z grajo in kaznovanjem.

Moralna zavest

Najprej trčimo ob neizogibne posledice svojih dejanj. Vemo, da je vožnja v opitem stanju ali divjanje po cesti lahko kaznovano z nesrečo z najhujšimi posledicami. Kazen ne pride od človeka, ampak od resničnosti same. Sanje o svetu, kjer bi lahko storil karkoli, ne da bi to imelo posledice, izhaja iz iluzij, ki jih proizvajajo vse vrste fikcij, ko skušajo sanje imeti za resničnost. Onkraj resničnosti, ki vsiljuje svoje trde zakone, trčimo ob zapovedi in pravila skupnega življenja.

Ker nismo sami na svetu, potrebujemo pravila “lepega obnašanja”. Prometna pravila na primer omogočajo, da lahko veliko število ljudi hkrati vozi na cesti. Če jih ne upoštevamo, smo izpostavljeni dvema vrstama kazni: nesreči in denarni kazni. Praktično vsi zakoni so narejeni zato, da lahko v družbi skupaj živimo in delujemo. Če jih ne spoštujemo, sledi kazen. Vendar obstaja drugo področje, kjer je zelo težko sprejeti kazen, to je področje moralne zavesti.

SAD,LITTLE,BOY
Shutterstock

Nekateri ne razumejo, zakaj bi morali sprejemati moralna načela ali si vsiljevati neke obveze, ki so v nasprotju z njihovimi trenutnimi željami. Ne razumejo, zakaj ne bi mogli potešiti svojih potreb, strasti, celo nagonskih vzgibov. Ali ni prav to največja težava pri vzgoji? Ali morajo starši svoje otroke kaznovati, ko ne storijo tega, kar bi morali (učiti se ali spoštovati druge) ali ko naredijo nekaj, česar se ne sme (lažejo ali kradejo)? Zato vprašanje: ali mora vzgoja vsebovati kazni ali ne?

Kaj o kaznovanju pravi Sveto pismo?

Poznamo pregovor: “Kdor dobro ljubi, dobro kaznuje.” Daje nam razumeti, da starši svoje otroke kaznujejo iz ljubezni. In obrnjeno, tisti, ki ne kaznuje, v resnici ne ljubi. Zanemari svoje dolžnosti. V Svetem pismu najdemo več vrstic, kjer je rečeno, da če imajo starši resnično radi svoje otroke, potem jih morajo kaznovati, ko je za to še čas. V Svetem pismu kaznovati otroka, ko si to zasluži, pomeni resnično vzgajati. Vendar moramo biti pri tem pozorni na telesne kazni, ki se jim moramo izogibati.

Dobro vzgojen otrok je staršem v veselje. Pri tem moramo dobro razumeti, da vzgojiti otroka pomeni, da mu pomagamo odrasti, da postane svoboden in samostojen ter mu pomagati, da postane najboljša različica sebe. Vzgojiti otroka ne pomeni, da mu laskamo, da mu to “stopi v glavo”, niti da mu pustimo popolnoma proste roke, da zablodi.

Nasprotno, pomeni, da vanj dovolj zaupamo, da od njega lahko zahtevamo, da se sam povzdigne nad svoje naravno povprečje. Če mu to uspe, ga je treba nagraditi (kar je drugače kot če mu laskamo); če to stori slabo, ga je treba kaznovati (kar je nekaj drugega kot poniževati).

Če ni lahko sprejeti zaslužene kazni, morajo otroci vedeti, da tudi kaznovati ni lahko. Za to je potreben pogum in odločnost. Potreben je dober čut za pravičnost in prava ljubezen. Kaznovati brez sovraštva, naložiti kazen in hkrati odpustiti, ostati odločen, ko bi se najraje vdal in vse skupaj pozabil, zahteva več ljubezni in samozatajevanja, kot bi si otrok lahko mislil. V mnogih primerih starše zamika, da bi zatisnili oko, da bi pustili, da gre stvar  mimo in nič ne bi rekli. V tistem trenutku bi bili vsi zadovoljni, a prve žrtve te opustitve bodo prav otroci.

Družba brez kazni?

Nekateri mladi se zavedajo, da brez določenih omejitev, delajo karkoli in s tem škodijo svojemu zdravju in prihodnosti. Če ne bi bilo izpitov, izzivov, preizkusov, ne bi nikoli napredovali. Kazni imajo zanje smisel pod pogojem, da so pravične in jih bolj ali manj sprejemajo. Drugi mladi pa zahtevajo, da se jim pusti živeti življenje, da se jim pusti, da delajo, kar hočejo, dokler sami ne bodo spoznali, kaj jim ustreza in kaj ne. Slednji ne prenesejo misli na kaznovanje. Vsako omejitev svojih dejanj vzamejo kot napad na svojo svobodo. Mislijo, da so se sposobni sami nadzorovati. Takšnega mnenja so pogosto tudi odrasli.

TEENAGER
Monkey business images | Shutterstock

Družba brez kazni se mnogim zdi kot idealna družba. A če se s tem vprašanjem pobliže spoznamo, bomo težko zamolčali vrstico iz Razodetja, ki pravi: “In vsak je bil sojen po svojih delih” (Raz 20,13). Ne bomo mogli zakriti, da tako Razodetje kot življenje opominjata, da bo vsak žel, kar bo sejal.

Starši, ki svojim otrokom želijo dobro, bodo skušali otrokom pomagati, da bi v življenju uspeli. To pa ni mogoče brez omejitev. Ko bodo otroci odrasli in sami postali starši, bodo staršem hvaležni, da so jim pomagali postati gospodarji samih sebe ter da so jim končno pomagali postati … svobodni.

Avtor prispevka je Alain Quilici.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.