Če smo povsem uradni, je Matevž Mehle direktor zavoda Katoliška mladina in kaplan v Študentskem domu J. F. Gnidovca v Zavodu svetega Stanislava. Če pa smo bolj življenjski, ga je najbolj preprosto predstaviti kot mladega duhovnika, ki je blizu mladostnikom.
Matevž, pokojnega nadškofa Alojza Urana ste poznali tako iz Zavoda svetega Stanislava kot z drugih dogodkov. S katerimi vrlinami se vas je najbolj dotaknil?
Kot dobrosrčnega in prijetnega možakarja se ga spomnim še kot škofa iz časov srednje šole. On je bil tisti, ki me je sprejel v bogoslovje, tam podelil prve službe. Večkrat sem asistiral pri maši. Bližina je tisti izraz, ki ga opiše najbolje. Ko sem prišel v Zavod sv. Stanislava, je postal moj sosed. Najini stanovanji sta bili ločeni le s hodnikom. Imeli smo skupne zajtrke, molitve, svete maše. Če je bil kdo pri meni na obisku, je prišel pogledat, pozdravit, podelit kako podobico.
Preberite še:
Srečanje z nadškofom Uranom, ki me je zaznamovalo za vedno
Poskusil se je približati človeku, mu dati vrednost. To ga je najbolj zaznamovalo. Ko smo bili v zavodu, sem opazil, da nikoli ni bil vzvišen, četudi je bil nadškof. Velikokrat je pristopil zelo ponižno. Tudi ko je opozoril na kaj, je znal opazko povedati na zelo lep način. To me je v zadnjem letu pri njem najbolj nagovarjalo.
Kako je vzpostavljal ta pristen stik z ljudmi?
Večina ljudi ga je doživela kot nekoga, ki se zna približati. To pomeni, da jih je nagovoril v tem, kar so, da jih je srečal. Mnogi so ga zato dojemali kot očetovsko figuro. Znal je začutiti, da je človeku težko, verjetno tudi zaradi lastnega trpljenja. Na to temo sva se večkrat pogovarjala.
Kot mlad duhovnik in tudi po svoji vlogi imate še poseben posluh za mladostnike. Kako v stiski osamitve mladim ostajate blizu?
Zelo pomembno se mi zdi pomagati, da ohranijo osredotočenost, ki daje smisel življenju. V tem času mladi hitro izgubijo motivacijo, na plano začnejo prihajati temeljna vprašanja. Če imaš poleg šole še nekaj, kar počneš in te veseli, te to žene naprej. V mislih imam na primer študente in dijake, ki sodelujejo v projektih Katoliške mladine. Z njimi smo tudi v teh tednih ogromno v stiku.
Preberite še:
“Vedno je vedel, kaj mladi potrebujejo, zanje je dal vse”
Spremembo pri dojemanju odnosov sem opazil že na primeru tako preproste stvari, kot je pozdrav, vprašanje Kako si? Včasih je bil odgovor zelo hiter ali površen, včasih pa spraševalec niti ni počakal nanj. Zdaj velika večina počaka, da poveš. Vzbudila se je neka skrb, ki je prej v času hitenja ni bilo zaznati. Zadaj je večja iskrenost. Mladi priznajo, da je na primer danes “totalno zanič dan”. Zbujajo se procesi, ki jih prej ni bilo, ker smo bili prehitri in vse vzeli kot samoumevno.
Tudi z mladimi, ki jih spremljam, se slišimo občasno. Gre za malce globlje, duhovne pogovore. Večinoma prek telefona, s sodelavci pa se dobivamo na videokonferencah.
Je kriza odprla tudi bolj temeljna vprašanja?
Bolj kot to, da se odpirajo temeljna vprašanja, kriza najprej jasno pokaže, kako živiš. Če si bil prej bolj plitev in se nisi spraševal o smislu, se to samo okrepi. In obratno. Vzpostavlja se večja polarizacija. Pred kratkim mi je nekdo dejal, da res zelo pogreša svete maše, živi stik.
Velika večina mladih občuti tudi pomanjkanje stika s prijatelji. Čuti se, da prek telefona, spleta, klepetalnika komunikacija ni tako pristna. Prej so bili stiki prestavljeni na splet, ko so želeli. Zdaj pa se je to zgodilo, kot bi odrezal, in komunicirajo naenkrat samo prek spleta. Čutijo, da to ni v redu. Ustvarjeni smo za bližino, tudi telesno, ki je zdaj ni. Tudi iz tega izhaja pomanjkanje motiviranosti.
Na duhovni ravni se pri marsikom kaže iskanje. Stran Skozi vihar in molitve, maše prek spleta imajo ogromen obisk, ki ga sicer ne bi pričakovali. Mladostniki iščejo duhovno hrano, ki jim je manjka.
Preberite še:
Profesorica je od doma še vzgojiteljica in kuharica, mož pa ravnatelj in hišnik
Kakšen je njihov odziv? Kako so jim všeč spletne maše, “spletna Cerkev”, ki se je zgradila?
Večina je hvaležna. Situacija je spremenila to, da ne gre več za to, da “moraš” k sveti maši. Nihče te ne nadzira, ni socialnega pritiska, nihče te ne bo grdo gledal. Gre za osebno izbiro. Tu se pokaže potreba, želja, hrepenenje. Tisti, ki to čutijo, so hvaležni za ta stik. Ko smo imeli v zavodu prenos svetih maš, se je pridružilo veliko ljudi iz različnih župnij. To je po eni strani v redu, po drugi pa kaže na pomanjkanje lokalne skupnosti.
Preberite še:
Sta Adam in Eva imela popek?
V Katoliški mladini ste se lotili novega projekta, posebne strani Skozi vihar, ki je namenjena prav premagovanju koronastisk. Kakšen odmev ima?
Kmalu po začetku epidemije smo se začeli spraševati, kako lahko mlade kljub temu vodimo h Kristusu, kar je naše glavno poslanstvo. Vprašanje ostaja tudi za prihodnost, saj ne vemo, koliko časa bodo ukrepi trajali. Nekaj ljudi se nas je zbralo, postavili smo stran, zbrali vsebine in stran Skozi vihar je zaživela. V nekaj tednih ima prek 10.000 ogledov.
Dodajamo nove vsebine – bloge z doživljanjem mladih, glasbeno listo s pesmimi, ki kažejo na bližino Boga, spodbude z evangeljskim odlomkom, gradiva z gradivom za mladinske skupine, razmišljanji o blagoslovih, nasvete strokovnjakov … Ponujamo tudi povezave, ki koronačas pomagajo preživeti karseda kakovostno. Odziv iz prve in druge roke je zelo dober. Mislim, da smo prepoznali potrebo, ki jo je bilo treba nagovoriti.
Preberite še:
Koronavirus, povod za ločitev?
Preberite še:
Zakaj bi se morali katoličani tudi v karanteni lepo urediti za nedeljsko sveto mašo?
Preberite še:
Pesem iz prazne cerkve, ki dviga srce, dušo in duha, zablestela na spletu
