Kako so se v času epidemije spremenili naši odnosi in pred katerimi izzivi so se znašli? Na nekaj vprašanj o tem nam je prijazno odgovorila Jana Strniša, ki je univerzitetna diplomirana psihologinja in specialistka klinične psihologije. Zadnjih 12 let je zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Begunje.
Preberite še:
“Medtem ko smo prej lahko blefirali in iskali bližnjice, je zdaj ta izkušnja neizprosna”
Zdi se, da smo v skrbi za zdravje nekoliko v ozadje potisnili nekatere druge vidike zdravja, npr. mentalno zdravje. Prepovedi druženja, otroci se ne morejo družiti z vrstniki, odrasli tudi ne, razen v ozkem družinskem krogu. Vse to ima in bo imelo posledice na naše mentalno zdravje. Kakšne so, se že kažejo?
Na začetku so se ljudje po pomoč obračali predvsem zaradi tesnobe, strahu pred okužbo, zdaj se zaradi težav pri prilagajanju na nove zahteve. Pestijo jih finančne stiske in te so zelo pomemben dejavnik tveganja za razvoj depresivnih in anksioznih motenj. Pričakujemo tudi porast akutnih stresnih reakcij, tudi izgorelosti pri npr. najbolj obremenjenemu zdravstvenemu osebju.
V strahu pred razmahom epidemije so tudi vsi nenujni zdravstveni posegi obstali na stranskem tiru. Psihologi, zaposleni v zdravstvu, in klinični psihologi smo se sicer hitro odzvali v mejah možnega: vzpostavili smo mrežo pomoči v obliki dežurnih telefonov na vseh nivojih zdravstvenega sistema, in sicer za splošno populacijo, za osebe, ki so zaradi duševnih stisk že pred obdobjem pandemije poiskale kliničnopsihološko pomoč, ter klicne številke za preobremenjene zdravstvene delavce.
Obenem smo ohranili oblike zdravljenja, ki smo jih prej opravljali ambulantno, tako da smo svojim pacientom redno na voljo po telefonu ali prek videoklicev. Res pa nekaterih storitev, kot so ambulantni kliničnopsihološki pregledi, ne moremo opravljati, ker za tako delo ni bilo mogoče zagotoviti varnih pogojev. Za te storitve je čakalna vrsta zaradi pomanjkanja števila kliničnih psihologov v Sloveniji in hkrati izrazito nizkega števila programov kliničnopsiholoških ambulant že tako nedopustno dolga in se bo zdaj žal le še podaljšala.
Preberite še:
Je zasvojenosti med karanteno več?
Ali stroka že opaža posledice v obliki nasilja, ki se na novo rojeva ali pa poslabšuje v družinah?
O tem, koliko nasilja se dogaja v sedanjem času, žal nimamo statističnih podatkov. Iz organizacij, ki nudijo pomoč žrtvam nasilja, poročajo o upadu klicev, a hkrati svarijo, da to ne pomeni, da je nasilja manj, temveč da žrtve nimajo možnosti umika in klica na pomoč.
Povečana bližina v odnosih v nas vzbudi potrebo po umiku, distanci. Čustva jeze ali besa nam pri postavljanju meja in distance pomagajo. Pogosto gre v medosebnih konfliktih prav za to: konflikt ne nastane zaradi nestrinjanja glede nekih odločitev, temveč zato, ker se “imamo dost” in tega ne znamo pravočasno ali na miren način sporočiti.
Preberite še:
Zafrkavanje in medvrstniško nasilje: kakšni so znaki in kako ukrepati
Nobena oblika nasilja nikakor ni dopustna in jo treba takoj ustaviti. Zelo pomembno je zavedanje, da nam je vsem težko. To nam lahko olajša sprejemanje neprijetnih čustev in vedenja pri nam pomembnih drugih. Ob navalu močnih čustev smo ljudje zelo nerazumna bitja.
Pomembno je, da napetost pri sebi prepoznamo in se umirimo, preden se lotimo reševanja konflikta. Hkrati je priporočljivo, da se zavedamo, da če je nekdo od naših bližnjih siten, zoprn, …, to počne, ker se sam slabo počuti. V tem primeru slabo voljo drugega lažje sprejmemo, kot pa ko jo neposredno povežemo z nami ali celo s kritiko nas samih.
Preberite še:
“Edini jezik, ki sem ga poznal, je bilo nasilje”
Odvetniki, ki se ukvarjajo z ločitvami, naj bi v tem času že zaznali povečano vlaganje vlog za razveze. Ali je zdaj pravi čas za tako drastične odločitve? Ali gre morda le za veliko željo nekaterih ljudi, da bi preprosto pobegnili, saj se v izrednih okoliščinah čutijo utesnjeno, omejeno, morda celo klavstrofobično?
Pomembno je, da se zavedamo, da je ta čas težek za odnose. In v takem času ni priporočljivo sprejemati pomembnih življenjskih odločitev. Kjer so bila nesoglasja velika že prej, so postala zaradi večjega obsega skupnega časa bolj opazna.
O vzrokih, zakaj so odvetniki prejeli večje število vlog za razveze, sicer lahko špekuliramo, a dejanskih podatkov nimamo. Pomembno je poudariti, da je finančni stres zelo pomemben obremenilni dejavnik v družinskih odnosih in s tem pomemben dejavnik tveganja za ločitve.
Preberite še:
Epidemija: V kateri psihološki fazi se nahajate?
Dobršen delež prispevkov v medijih nam skuša trenutni čas prikazati nekako idealistično. Da imajo družine končno čas, da so lahko skupaj, da skupaj stkejo nove vezi, jih poglobijo, redefinirajo, da so starši lahko več z otroki in podobno. A tudi v družinah z lepimi odnosi v tem času ni ves čas čutiti idile. Je s tem kaj narobe? Zakaj tak razkorak?
Posebni časi zahtevajo posebna vedenja. Krizne dogodke obeležujejo neprijetna čustva. Ko prvo prilagajanje na krizo mine in nastopi čas predelovanja kriznega dogodka, doživljamo tudi več prijetnih čustev in lahko na novo redefiniramo odnose. A ljudje smo le ljudje, vsi imamo številne manj prijetne lastnosti. In to je realnost.
Različni nasveti in spodbude, da je zdaj čas, da poglobimo odnose, si izpovemo najbolj skrite misli in čustva, niso na mestu in lahko stisko v ljudeh kvečjemu poglobijo. Omenili ste razkorak – točno ta razkorak med sedanjim stanjem, ki je lahko funkcionalno, a z vsemi realnimi težavami, ki so del običajnega odnosa, in tem, promoviranim idealom, v nas kvečjemu veča občutke, da to, kar imamo, ni dovolj dobro.
Preberite še:
Vajin odnos v izolaciji: širita ljubezen, ne panike
Ali predvidevate, da bodo zaradi trenutne situacije ljudje prišli do kakšnih globljih uvidov, se bodo odločili za konkretne spremembe v svojem življenju? Mislim predvsem na področje odnosov, odnosa do samih sebe, svojega življenja …
Menim, da nas je večina bila soočena s seboj in lastnim življenjem, vrednotami, odnosi, … Ljudje, ki imajo zadoščene osnovne potrebe (biološke potrebe in potrebe po varnosti – tudi finančni), so gotovo več razmišljali o tem, kako so živeli in kakšnega življenja si želijo v bodoče.
Kratka izkušnja ljudi sicer zaznamuje, redko pa pomeni neke trajne spremembe v funkcioniranju. Da do spremembe pride, je potrebno več ponovitev take izkušnje. Slovenci smo se dobro odzvali na to situacijo, ravnali smo odgovorno in solidarno. Solidarnosti in nudenje pomoči je najbolj konstruktiven način spoprijemanja s takimi dogodki. S pomočjo drugim ne lajšamo le njihovih težav, ampak pomembno krepimo svoj občutek nadzora in moči. In to je dobra izkušnja in dobra popotnica za naprej.
Preberite še:
10 sprememb, ki jih zaradi pandemije že opažamo
Zaradi epidemije smo ustavili dobesedno vse vidike naših življenj, ostalo je “le” to, kar ima vsak doma. Nekateri družino, drugi partnerja, tretji oziroma samski so še bolj sami. Samoizolacija je iz nas in naših odnosov potegnila bistvo: vse, kar smo in kar nismo, žal pogosto tudi tisto najslabše …
Ljudje smo socialna bitja in odnosi so za nas ključni. V več desetletij trajajoči harvardski študiji so dokazali, da so dobri medosebni odnosi, taki, ki nam vzbujajo občutja varnosti in podpore, najpomembnejši varovalni dejavnik za dobro psihofizično zdravje v pozni starosti. Tako da je to, kar imamo doma, pravzaprav najpomembneje, kar imamo.
Koliko čustvene bližine, pa tudi distance v odnosih potrebujemo, se od posameznika do posameznika razlikuje in je vezano na našo osebnostno strukturo. Drug pomemben vidik je, kako to bližino in distanco uravnavamo ter kako uravnavamo osebne in medosebne čustvene konflikte.
Preberite še:
Realno o času v izolaciji: ne gre samo za meditacijo, nove hobije in čas zase
Za prilagoditev danim razmeram je bilo potrebno na novo opredeliti meje v odnosih, na novo določiti količino bližine in distance. Pri ljudeh, ki so že prej živeli v složnih odnosih, kjer je komunikacija tekla tudi v težjih življenjskih situacijah, je bil to manjši zalogaj. V odnosih, kjer pa so se že prej pojavljali bazični konflikti in so bila nesoglasja velika že v ob prilagajanju običajnim življenjskim zahtevam, pa so sedanje razmere težave le še poglobile.
V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije smo ob pojavu epidemije zapisali nekaj priporočil za soočanje s sedanjim stanjem. Tam smo, med drugimi, navedli, da je rutina tista, ki nam bistveno pomaga pri prilagajanju na nove razmere. Podobno je v odnosih – priporočljivo je vzpostaviti neko novo formo, če lahko temu tako rečemo; da je vsakemu od članov gospodinjstva omogočeno, da je nekaj časa v odnosu, nekaj časa sam, da ima prostor, kamor se lahko umakne.
Preberite še:
Profesorica je od doma še vzgojiteljica in kuharica, mož pa ravnatelj in hišnik
Preberite še:
Kakšne simpatične fotografije princa Louisa, ki je dopolnil že dve leti!
Preberite še:
Miti in resnice o metodi montessori
