Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Blagor tistim otrokom, ki vidijo starše, da si izkazujejo nežnost!

Unguryanu | Shutterstock
Deli

Med lažno sramežljivostjo, ki ubije vsako gesto nežnosti pred otroki, in bahavo čutnostjo obstaja srednja pot. To je pot nežnosti do svojega moža oziroma žene, ki se izraža svobodno in brez pričakovanj česa v zameno

Otrok se nauči ljubezni tako, da je sam ljubljen, da čuti, da je ljubljen, “a tudi prek občutka, da se imata starša rada. Ko vidi dovolj, da je o njuni ljubezni lahko prepričan,” poudarja Inès Pélissié du Rausas v svoji knjigi Spregovorimo svojim otrokom o ljubezni (Parlons d’amour à nos enfants, založba Artège). Podobno kot sveti Tomaž, ki verjame le tistemu, kar čuti.

Kako čuti otrok ljubezen svojih staršev? Po gestah, ki izkazujejo recipročno nežnost: ko vidi očeta, ki mami prinese rože ali darilo, ko vidi mamo, ki svojemu možu nameni nežno besedo, ko ju vidi nasmejana, ko se stisneta drug k drugemu, ko si podarita poljub in celo ko se po prepiru znova pobotata.

Ljubezen je dar drugemu

Inès Pélissié du Rausas, strokovnjakinja na področju čustvene vzgoje, poudarja, da ta nežnost med zakoncema dovoljuje otroku, da razume, kaj je resnična ljubezen: “Otroci, ki vidijo starša, ki si izkazujeta nežnost, imajo srečo! Odkrijejo, da ljubiti pomeni biti blizu osebi, ji biti v pomoč, pomisliti nanjo še preden pomisliš nase.”

Na neposreden način izkusijo veselje v srcu tistega, ki je ravnokar prejel poljub, nasmeh, nežen pogled. “Ob tem preprostem in diskretnem razkritju intime staršev otrok zazna, da je ljubezen dar ene osebe drugi osebi in dar, ki oživi zaradi telesa,” razloži. S tem, ko odkrije, da telo dovoljuje zastonjsko podaritev ljubezni in veselja, se otrok dotakne globine in bistva ljubezni.

Ko se prikrade ljubosumje

Otroci imajo potrebo po občutku, da se imata starša rada, a to jim ni vedno všeč, opozorja Inès Pélissié du Rausas. Včasih vidimo otroke, ki se vrinejo med svoja starša, ko se poljubita. A ona vztraja pri dejstvu, da mora otrok sprejeti, da imata starša potrebo po tem, da sta sama, da si privoščita oddih v dvoje (zmenek), da se zvečer vrata njune spalnice zaprejo.

Poleg tega ne gre vedno za ljubosumje ali hujšo obliko Ojdipovega kompleksa. S tem, ko se stisne k poljubljajočima se staršema “otrok išče varnost ljubezni, čeprav se tega ne zaveda. Tudi on želi prejeti delček veselja, ki ga tako intenzivno čuti v tistem trenutku,” pojasnjuje avtorica.

Biti moramo iskreni

A vendar le resnična nežnost pritegne. Ne pa lažne nežnosti, ki so nejasne in dvomljive narave, ki izražajo bolj posesivno željo po drugem kot pa nesebično pozornost. Karol Wojtyla v knjigi Ljubezen in odgovornost opredeli resnično nežnost kot tisto, kar pride iz srca: “Nad nežnostjo je treba bdeti (…), da njene različne oblike ne postanejo sredstvo za zadovoljevanje čutnosti in spolnih potreb.”

Tako nežnost ostane znotraj meja pravega samoobvladovanja, ki postane pokazatelj notranje tankočutnosti in občutljivosti v odnosu do osebe drugega spola. “To je tista nežnost, ki so jo starši povabljeni izražati pred svojimi otroki. Ta nežnost, in ne poželjiva čutnost, bo tista, ki bo otroke v vzgojila v pravi ljubezni.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Paula C. Qualizza.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.