Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

“Bolezen te tako posrka vase, da anoreksija postane tvoja najboljša prijateljica”

OSEBNI ARHIV
Deli

Naporno popotovanje skozi zapleteni svet anoreksije

Bila je povsem običajna najstnica. Vesela, družabna. Pa vendar ji je življenje na pot prineslo veliko preizkušnjo. Takšno, ki je ne privošči nikomur. Začelo se je z nezadovoljstvom nad svojim telesom, z vsakim kilogramom manj pa je na površje vedno bolj prihajala Ana, ki je želela izriniti Polono.

To je zgodba Polone Rodič. Danes 22-letne študentke slovenistike, ki se je kar šest let borila z motnjami hranjenja, anoreksijo. Zbolela je pri štirinajstih letih, pri sedemnajstih pa dosegla kritično točko zdravja in se jeseni 2015 tri mesece zdravila na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na endokrinološkem in psihiatričnem oddelku.

Izkušnja bolezni jo je navdihnila, da napiše pesniško zbirko z naslovom Sestradana. Od nesprejemanja in nerazumevanja do poguma, upanja in osvobojenosti. Pisanje je bilo na nek način tudi del zdravljenja, s svojo izpovedjo prek pesmi pa si Polona želi, da bi pomagala tudi drugim.

Dejstvo je, da družba še vedno ustvarja lepotne ideale, h katerim naj bi stremeli posamezniki. Številni mladi tako menijo, da je videz najpomembnejša stvar v življenju. Je bilo tudi pri vas tako? Kako se je pri vas začel boj z anoreksijo?
Začelo se je v devetem razredu, ko sem bila stara 14 let. Preprosto si nisem bila všeč. Ni mi bil všeč moj videz. To je verjetno povezano s tem, ko se začne ženska razvijati. Nisi več tista “suhica”, kot si bila, in ne moreš sprejeti svoje postave. Zato se odločiš shujšati.

S tem se spopada veliko deklet, predvsem v najstniških letih. Veliko jih samo izgubi nekaj kilogramov in potem živijo normalno naprej, nekatere pa potegne v anoreksijo, tako, kot je mene.

Kako je prišlo do kritične točke, ko ste vedeli, da tako ne gre več naprej?
Kar nekaj let sem zelo počasi hujšala, tako da nihče ni ugotovil. Do prve kritične točke sem prišla takrat, ko sem dosegla neko težo in se ob številki kar malo ustrašila. Ko sem izgubila še menstruacijo, pa sem vedela, da je zadeva resna.

Takrat sem se potem tudi odločila, da staršem povem, da se mi zdi, da imam anoreksijo.

Kakšen pa je bil odziv staršev na to?
Na začetku niti niso bili tako zaskrbljeni. Rekli so, da so opazili, da sem malo shujšala, ampak da se bomo skupaj potrudili, da bom bolj nadzorovano jedla. Od tistega trenutka dalje pa se je vse spremenilo. Ko sem videla, da me hočejo nadzorovati, sem se popolnoma uprla.

V tistem poletju, leta 2015, sem izgubila kar 10 kilogramov v enem mesecu. Začela sem intenzivno hujšati in septembra sem prišla do dneva, ko nisem zaužila nič drugega kot kozarec vode.

Našla sem načine, kako hrano skrivati, metati v smeti. Starši na koncu niso mogli nič več narediti. Zdravnica je sicer rekla, da lahko vztrajamo in poskusimo doma, ko pa sem nekega dne omedlela, je bila to kaplja čez rob.

OSEBNI ARHIV

Bolezen, kot je anoreksija, je sicer še vedno (pre)pogosto tabu tema. Vi ste staršem, tudi bratu in sestri, povedali sami. Kako vam je bila v tistem obdobju družina v pomoč?
Imela sem res veliko podpore, ampak sem jo zavračala. Ko je bil moj edini cilj to, da shujšam, so mi bili v napoto. Ko zdaj gledam nazaj, vidim to čisto drugače, kot sem takrat. Je pa res, da je anoreksija zelo nerazumljena bolezen. Zato tudi niso vedeli, kako se odzvati, in je bilo veliko napačnih izjav. Ravnali so tako, kot so v tistem trenutku mislili, da je prav, čeprav zdaj tudi sami vidijo, da ni bilo.

Zares hudo je postalo takrat, ko je anoreksija v meni nadvladala. Ko iz mene ni več govorila Polona, ampak Ana, kot jo imenujem. Takrat sem videla, da so starši zelo nemočni in niso več vedeli, kaj storiti. Bilo jim je zelo hudo, saj so se pogosto prepirali z anoreksijo in ne s Polono.

Kako pa smo lahko v oporo nekomu, ki se zdravi za anoreksijo? Kaj reči, česa ne? Kaj je vas najbolj zmotilo?
Zelo me je motilo to, da smo se ves čas pogovarjali o hrani. Anoreksija je bolezen oziroma že kar odvisnost, pri kateri svoje težave kompenziraš s hrano. Oseba ima torej težave, ki niso povezane s hrano, s tem, ko hrano nadzoruje, pa misli, da bo nadzorovala samo sebe. Tudi zato me je pogovor o hrani vedno zmotil.

Takrat sem potrebovala več pogovora o tem, kaj je narobe, kaj se dogaja z mano, zakaj sem začela hujšati in manj govora o tem, kaj sem jedla, kako izgledam. Takrat bi mi lahko še tisoč ljudi povedalo, da sem kot okostnjak, ampak jaz tega nisem videla. Sebe sem videla kot res debelo. Zato so komentarji glede videza in tega, kaj ješ, zelo nepotrebni.

Tudi pri zdravljenju v bolnišnici je prevelik poudarek na tem, koliko oseba tehta in kaj bo pojedla. Stremijo k temu, da čimprej pridemo na neko zdravo težo in potem odidemo domov. A takrat se zdravljenje šele začne.

Težko je tudi, ker nate ves čas gledajo kot na bolnika, medtem ko si ti želiš le, da bi bil obravnavan kot vsi ostali. Da bi bil sprejet. In to, ko nate ostali gledajo kot na bolnika, nekako zavira zdravljenje. Dokler ti nekdo ves čas daje vedeti, da si bolan in imaš težave, potem si ne moreš predstavljati, da bi bil zdrav.

OSEBNI ARHIV

Kje ste potem našli največjo oporo in motivacijo za premagovanje bolezni?
Pri meni ni bilo nekega “aha momenta”. Začela sem obiskovati in še vedno obiskujem psihoterapijo. Trenutno hodim na družinsko terapijo in tudi k psihiatrinji.

Ko stopiš ponovno v življenje, ki ni povezano z bolnišnico in hrano, in ko začenjaš videti, da ljudje okoli tebe živijo in so svobodni ter srečni brez te bolezni … Zdi se mi, da mi je to dalo največji zagon. Da želim biti taka kot oni.

Predvsem pa, ko začenjaš spoznavati samega sebe in prerasteš probleme, ki so te pripeljali v bolezen. Takrat ne potrebuješ več anoreksije. Vedno, ko se problemi znova pojavijo, ostaneš zrel in veš, da jih lahko rešiš na drug način.

Kaj pa je bilo pri zdravljenju najtežje?
Zelo težko mi je bilo, ko sem morala začeti jesti v bolnišnici. Pet dni sem bila brez hrane in na infuziji. Takrat je bil res hud teden, ko sem bila še na endokrinološkem oddelku in sem se vsak dan prepirala s sestrami in zdravniki, da ne bom jedla. Moj največji strah je bil, ko so me poklicali na kosilo ali večerjo. Še zdaj čutim ta strah.

Veliko je tudi padcev. Ko sem na primer prišla iz bolnišnice, sem znova začela hujšati.

Zelo težko mi je bilo tudi, da sem se navadila jesti sama. Ves čas sem potrebovala nekoga, da je bil z mano, ko sem jedla. Če sem bila sama, sem goljufala. Premagati moraš to, da ne lažeš več samemu sebi.

Eden od simptomov anoreksije je tudi ta, da se oseba začne zapirati vase, da se izolira. Tudi od svojih prijateljev. Kako je bilo pri vas?
Najhujše se je začelo po drugem letniku gimnazije. V prvih dveh letih srednje šole sem bila precej družabna, imela sem veliko prijateljev. V trenutku, ko se je vse skupaj začelo stopnjevati, pa sem se izolirala. Pa ne zato, ker ne bi želela njihove pomoči, ampak zato, ker sem se tako sramovala bolezni.

Z veseljem bi takrat imela ob sebi ljudi, ki bi me spodbujali, ampak sem se bala, da ne bodo razumeli, da me bodo obsojali. Zato se izoliraš. Hkrati pa te bolezen tako posrka vase, da anoreksija postane tvoja najboljša prijateljica. Zdi se ti, da ni prostora še za ostale.

Iz pesniške zbirke Sestradana.

OSEBNI ARHIV

Kako ste se potem odločili, da na temo anoreksije začnete pisati pesmi? Kaj je bil vaš glavni motiv?
Spomine o anoreksiji sem želela zapisati in se s tem na neki način od nje tudi posloviti. Ta knjiga je bila kot nekakšno zadnje zdravilo, ki mi je pomagalo, da sem ji lahko rekla adijo.

Upam, da bo to pomagalo tudi drugim. Prav to je bil namreč glavni namen. Da pomagam. Da vsaj eni osebi pokažem, da se da. To je namreč tisto, kar potrebujejo osebe, ki so imele ali imajo anoreksijo. Da vidijo, da je življenje po tem. Da si lahko srečen. Čeprav takrat iz tiste temne luknje, v kateri si, ne vidiš svetlobe. Takrat potrebuješ nekoga, da ti pokaže, da obstaja pot tudi zate.

Pesniško zbirko ste razdelili na štiri poglavja: Ana, Da propadajo organi, Jaz bi šla nazaj, Jaz hočem živeti. Lahko malo več poveste o Ani in o tem, kam nazaj ste želeli iti?
S tem, ko v svojih pesmih govorim o Ani, ki je sicer okrajšava z anoreksijo, sem želela pokazati, da je to nekdo drug. Da to ni Polona. Zavestno sem ločila Ano in Polono in s tem želela poudariti, da ti nisi bolezen.

Tretje poglavje govori o tem, da sem si želela nazaj v bolnišnico. Ko sem se namreč vrnila domov, sem začela znova hujšati in takrat sem močno pogrešala tisto pozornost, ki sem jo dobila, ko sem bila na aparatih in so me ljudje ves čas obiskovali. Zdi se mi, da je bolezen postala moja identiteta. Sebe sem videla samo kot bolno.

Na koncu pa je vendarle zmagala želja po (boljšem) življenju …
S knjigo sem želela pokazati, da kljub vsem težavam lahko premagaš bolezen, in ob tem izpostaviti, da je odločitev za življenje odločitev vsakega posameznika. To ni odločitev družine ali zdravnikov. Sam moraš priti do odločitve, da boš ozdravel.

Zadnje poglavje tako vsebuje pesmi, ki v sebi nosijo hvaležnost. Hvaležnost tako za posameznike, ki so mi pomagali v času zdravljenja, kot tudi za bolezen.

Ko sem prišla do točke, da sem lahko rekla, da sem hvaležna tudi za bolezen, sem vedela, da sem toliko zrela, da lahko rečem, da sem zdrava. Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da mi je anoreksija sicer res prinesla izkušnje, ki jih ne bi privoščila nikomur, a me je hkrati tudi zelo veliko naučila. Zdi se mi, da sem v kratkem času postala zelo zrela in se naučila veliko stvari o življenju, ki se jih brez bolezni verjetno ne bi. Postala sem to, kar sem danes, za povrh pa sem izdala še pesniško zbirko.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.