Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Kdaj otroke naučiti brati in pisati?

CZYTANIE Z DZIECKIEM
gpointstudio | Shutterstock
Deli

Izkušnje in nasveti matere

Nekateri pedagoški strokovnjaki menijo, da je treba počakati, da je otrok pripravljen na opismenjevanje, ki lahko poteka med šestim in osmim oz. devetim letom. Po mnenju drugih pedagogov pa bi morali biti otroci že od malih nog izpostavljeni nekaterim dražljajem, ki jim omogočajo, da se že zelo zgodaj približajo pisani besedi.

Osebno verjamem, da je treba pred šestim letom naravni interes otrok preprosto podpreti. To zanimanje je mogoče rešiti s poznavanjem abecede, s tem, da otrok zna napisati svoje ime in morda ime katerega od družinskih članov, v prepoznavanju ponavljajočih se besed. Torej postopno učenje, dokler se otrok resnično ne nauči brati.

Bi se lahko otrok naučil brati že prej?

Od mojih petih otrok se je le eden res dobro naučil brati že pred osnovno šolo. To mu je uspelo praktično samemu, opazoval je, kako njegova sestrica opravlja domače naloge in črke odkrival sam. Ostali so večinoma poznali le nekatere črke ali nekaj besed. Niti eden ni poznal vseh črk, a so do konca prvega razreda vsi brali, nekateri boljše in drugi slabše.

Toda vprašanje je, ali bi se lahko naučili prej? Bi to imelo kakšne prednosti? Na prvo vprašanje je odgovor pritrdilen, razen pri enem, bi lahko pri vseh pospešili pripravljenost branja. Odgovor na drugo vprašanje pa je: ne verjamem.

SYGNAŁY WYSYŁANE PRZEZ DZIECI
Pexels | CC0

To, kar je zares pomembno za otroke v predšolskem obdobju, je po mojem mnenju skrito v naslednjih točkah:

  1. Dobra izkušnja z jezikom: govorom in pisavo. To pomeni, da odrasli naglas berejo veliko raznolikih knjig, ki pripovedujejo različne zgodbe in anekdote (o družini, zgodovinskih dejstvih, o življenju pomembnih junakov ali svetnikov, o življenju živali …), da poslušajo otroške pogovore in zgodbe, resnične ali takšne, ki so si jih sami izmislili, ter otroke pri tem spoštujejo in spodbujajo.
  2. Dober odmerek ročnih spretnosti, risanja, barvanja, izrezovanja in vsega, kar lahko otroke zanima in zabava, kar jim omogoča osebno izražanje in razvoj finih motoričnih sposobnosti.
  3. Seznanjanje s knjigami. Knjige si lahko otrok ogleda, po njih brska, jih uporablja za izmišljanje novih zgodb, knjige lahko naredi doma, starša lahko otrok prosi, naj jih knjigo prebere zanj … Razumite radosti, ki izhajajo iz branja. Knjiga namreč močno poveča željo po samostojnem dostopu do domišljijskega otroškega sveta, ki je odraslim zaprt.
  4. Odgovori. Nočem, da bi bili že majhni otroci pretirano ambiciozni, vendar se mi zdijo nesmiselne tudi nasprotne težnje, ki jih izvajajo nekateri vrtci in tudi nekatere družine. Na otrokovo neposredno vprašanje ne bi smeli odgovoriti “Tega se boste naučili v šoli”, “O tem se boš učil naslednje leto”, “Učitelj vam bo to razložil pravočasno”. Resno otrokovo vprašanje zahteva resen odgovor. Otrok od vas ne zahteva, da mu naredite univerzitetno predavanje ali dvourno lekcijo, temveč preprost odgovor, ki bo hranil otrokov um.
  5. Okolje, ki otroka pripravlja na šolo: rime in pesmi, ki se rimajo, magnetne črke, znamke, ilustrirane knjige z veliko pisavo, mobilna abeceda … Spodbud je lahko veliko in dovolj je, če jih izberemo nekaj. Vaš otrok ne potrebuje vseh.

Ne pravim, da branje in pisanje ne bi smela biti predmet posebnega učenja majhnih otrok po določeni starosti ali potem, ko je pri njih dosežena določena stopnja razvoja. Ampak resnično ne vidim nobene prednosti, če starši učijo otroke s prisilo.

Veliko bolj vsebinsko in primerno se mi zdi učiti otroke, da pozorno poslušajo tudi dolge zgodbe, ponavljajo z lastnimi besedami, oblikujejo mnenja o dejstvih in likih, razvijejo logično misel, ki se začne v konkretnih situacijah in pelje do abstrakcije. Takšno razmišljanje je že po svoji naravi težko primerjati med različnimi otroki, zato je skoraj neuporabno, če poskušamo razumeti, ali je naš otrok pred ali za svojimi vrstniki. Zato vidim veliko manj zavezanosti temu kot zgodnjemu učenju branja.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.