Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Kako sem šla prvič po karanteni k maši

KSIĄDZ W MASECZCE
Philippe Lissac | Godong
Deli

Že vse odkar so sredi marca zaradi epidemije zaprli tudi cerkve, sem se veselila dne, ko bodo te spet odprte

Hkrati se je tisti del mene, ki je malce nagnjen k filozofiranju (pa mogoče malo manj k logiki ali vsaj sprejemanju logike tega sveta) spraševal tole: Kako je mogoče, da je splošna skrb za fizično zdravje tako prevladala nad vsemi drugimi vidiki človekovega bitja – govorim o mentalnem zdravju, psihičnem zdravju, o zdravju naših duš – da se je lahko zgodilo to, česar si verjetno pred časom ne bi mogli niti zamisliti. Da s(m)o zaprli tudi tiste kraje, v katerih se je človek lahko resnično spočil, se naužil Božje bližine in se napojil z živo vodo, ki nas očiščuje, odžeja in ki jo vsi tako zelo potrebujemo za svoje vsakodnevno življenje.

Sedenje v prazni cerkvi in spletne maše

Kot sem pisala v enem svojih prejšnjih blogov, sem ves čas karantene načrtovala in se veselila, da bom šla lahko spet k maši. V vmesnem času, med karanteno, sem imela trikrat možnost vstopiti v cerkev (seveda prazno).

Dvakrat sem obiskala cerkev sv. Roka v Dravljah, ki je tudi zavetnik zoper kužne bolezni. Sedenje v cerkvi me je umirilo in napolnilo z mislijo, da bo vse še v redu, kajti Bog je vedno z nami. Enkrat pa smo med družinskim kolesarjenjem po Ljubljani naleteli tudi na široko odprta vrata prazne Plečnikove cerkve v Šiški. Vstopili smo vanjo in nekaj minut uživali v ogledovanju njenih lepot ter Božji bližini.

Seveda smo, sploh v postnem času, redno prisostvovali tudi mašam po spletu. A naj kdorkoli reče karkoli, občutek tega, da si v cerkvi in se pred teboj na oltarju dogaja Jezusovo darovanje, nikakor ni enak tistemu, ko vse skupaj spremljaš samo na televiziji, prek računalnika ali po radiu. Resnici na ljubo, nobena stvar ni enaka virtualno kot v živo.

K maši že takoj prvi dan

Kako sem se razveselila novice pretekli teden, da se cerkve znova odpirajo in da bomo lahko spet hodili k sveti maši in evharistiji. Odločila sem se, da grem k maši kar čimprej, torej takoj v ponedeljek. Svojo najmlajšo, ki še nima dela za šolo, sem vzela s seboj in sva šli. Bila sem presenečena, kako se je tudi ona veselila tega, da greva v cerkev.

V cerkvi so stvari potekale povsem normalno, seveda z vsemi varnostnimi protokoli. Morda nas je bilo malo manj kot 15, ampak naša cerkev je velika, tako da smo se čisto porazgubili. Molitev in petje pa sta se kar glasno slišala, verjetno sem se medtem že odvadila tega, kako je, če se moli v velikem prostoru in ne le v sobi.

Marsikdo me je vprašal, ali se mi je zdelo kaj čudno, da je bilo treba v klopi sedeti z masko, da si je treba ob vstopu v cerkev razkužiti roke, da si duhovnik pred obhajanjem razkuži roke ali da obhaja z masko na obrazu. Resnici na ljubo me to skorajda ne moti. Kajti občutki milosti in ponižne hvaležnosti, da lahko sedim v naši cerkvi in grem po dveh mesecih spet k obhajilu, so odtehtali vse ostalo. V svojem srcu sem lahko le ponavljala: “Hvala, Jezus …”

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.