Doma je ob vznožju Mozirskih planin, zadnja leta pa kot župnik deluje na prekmurski ravnici, v Turnišču. ToniBrinjovc je bil nekoč fizioterapevt, vaditelj skupinske vadbe ali bolj ljudsko aerobike, pozneje je stopil med minorite in postal duhovnik. Te njegove vloge in naloge so nasprotja le na prvi pogled. Dejansko se na njegovi poti med sabo dopolnjujejo in plemenitijo. Ves čas pa je njegova zvesta sopotnica glasba.
Preberite še:
Pesem iz prazne cerkve, ki dviga srce, dušo in duha, zablestela na spletu
Daleč od tega, da je petje vaš edini dar, ampak v zadnjih tednih ste številna slovenska ušesa pritegnili z interpretacijami različnih skladb, predvsem nabožnih, a tudi zabavnih. Drži, da so nekatere nastale povsem spontano, pravzaprav kot test kanala na YouTubu?
Tako je. Spodbudili so me, da posredujem kakšno meditacijo, molitev, sploh v času epidemije. Zato sem se učil snemati s fotoaparatom in nalagati na YouTube kanal. In tako je prišlo do tega, da je kot poskus nastala pesem Ko dvigneš me in postala kar mala senzacija. Tega res nisem pričakoval. V bistvu je bilo to mišljeno kot duhovni impulz.
V času epidemije sem začel dnevno pošiljati duhovne spodbude, misli, pridige. Najprej zakonski skupini, nato pa se je krog razširil in tako se je zgodilo tudi to. Bil sem presenečen. Drugi so me obvestili o številu ogledov in kar naenkrat sem se pojavil na raznih portalih kot “župnik, ki je ganil Slovenijo”. In to z amaterskim posnetkom, ki je tehnično polomija. Očitno je bil glas in način tisti, ki je navdušil. Nato pa so od vsepovsod prihajale prošnje, da še kaj posnamem. Zame je tudi to nekaj posebnega. V prazni cerkvi, sam z Gospodom. Vedno posnamem na “prvo žogo”. Zato je vse zelo spontano, preprosto, tako, kot je.
Preberite še:
“Ustvarjeni smo za bližino, tudi telesno, ki je zdaj ni”
Na kakšne načine vas je glasba spremljala na duhovniški poti in zasebno?
Od nekdaj sem rad pel. Glasba mi je pomagala izraziti to, kar sem doživljal. Na začetku sem imel nekaj težav, ker so učiteljice glasbe trdile, da nimam posluha, in nisem smel peti v zboru. Še v gimnaziji je bilo tako. Zato sem se pri petju umikal v zasebnost. Nato pa zbral pogum in se pridružil mladinski glasbeni skupini, ki je pela pri maši. Skupina Sinaj še vedno deluje.
Misli Tonija Brinjovca o Mariji:
Preberite še:
Martin Golob v karanteni zasut s pismi, prispejo tudi kisle kumarice in marmelada
Pozneje pa sem se učil posluha. Ni bilo lahko. Velikokrat mi pesem pomeni molitev in izraz razpoloženja. Verjetno bi vsi, s katerimi sem kdaj delal, lahko potrdili, da vseskozi pojem. Ko sem delal kot fizioterapevt, je bila pesem tista, ki je paciente razvedrila. Pesem Življenje (v izvirniku jo je izvajal Oliver Dragojević, slovensko besedilo je delo Damjane Golavšek, op. a.), ki sem jo prav tako naložil na kanal in ki ima v nekaj dnevih že prek 44 tisoč ogledov, ima v mojem življenju posebno mesto.
V obdobju negotovosti in mladostne stiske me je ravno ta pesem dvignila iz globin samote in teme. V njej je zajeto vse, kar sem doživljal in po čemer sem hrepenel. Tako se je besedilo te pesmi znašlo tudi na prvi strani moje diplomske naloge. To, kar pravi refren (Glej, uideš kdaj v višine // in začutiš, da si srečen, // da svoboden si kot ptica, // ki na nebu ljubi sonce, op. a.) sem doživel ob svoji novi maši. In tako potrdil misel, da je namen vsake poklicanosti, da si srečen.
Preberite še:
“Prejela sva globok mir, notranje veselje, da je Rožle res pri Bogu, da je srečen v nebesih”
Štiri leta ste kot bolnišnični duhovnik dajali zakramente in hrabrili obolele in umirajoče. Ste se tudi tedaj kdaj oprli na glasbo?
Tudi. Pesem spremlja človeka od rojstva do smrti. Večkrat sva s kakšnim bolnikom zapela. Pri umirajočih smo zapeli, kar si je človek želel. Spomnim se čudovite izkušnje umirajoče žene, ki je bila vneta Marijina častilka in smo ji ob zadnji uri peli Veš, o Marija. Vsi so jokali, tako milostno je bilo takrat.
“Bolezen prispeva k temu, da se začne človek poglabljati vase. Ko neham računati nase, naša krhkost postane tudi moč,” ste pred časom dejali v pogovoru za . Nas mora res nekaj usekati in presekati, da dobimo obilnejšo dozo ponižnosti?
Da, očitno bo to držalo. Človek velikokrat misli, da je dovolj samemu sebi in se zanaša samo nase. Do kdaj lahko zaupamo samo sebi in se zanašamo na lastne moči? Dokler ne zbolimo ali se bližamo smrti. Tam pa nas lastne moči ne morejo rešiti. Vsaka bolečina, bolezen in trpljenje nas spomnijo, da smo umrljivi. Takrat se v nas zbudi hrepenenje po tem, kar bi ostalo. Ostaja to, kar je večno, ostajajo odnosi in to, kar smo delali z ljubeznijo, ker ljubezen nikoli ne mine.
Preberite še:
Koronavirus, povod za ločitev?
Ko ste bili bolnišnični duhovnik, ste bili dosegljivi 24 ur na dan. Dobesedno; duhovnik na klic. Težko si predstavljamo ta fizični in psihični napor. Zakaj vas je tako vleklo oziroma vas še vleče v bolnišnice?
Ne vem, zakaj. Mogoče zato, ker sem rad delal v bolnišnici. Zase rečem, da sem “špitalski” človek. Verjetno se poznajo štiri leta mojega dela kot fizioterapevt in bolniki so mi blizu. Bolniki so me ogromno naučili. Naučili so me vere. Upam si trditi, da več kot kakšne “težke” teološke knjige. Vere se učimo iz pričevanj, iz življenja. In ogromno je pričevalcev vere med bolniki.
Koliko zgodb sem slišal, kaj vse vrže življenje čez človeka, pa je vera tista, ki ga popelje čez vse to breme … Da, kot bolniški duhovnik sem bil na voljo ves dan in noč. Ta razpoložljivost zahteva svoje napore. Res pa je, da ni drugih obveznosti, ki jih kot župnik na župniji moraš opravljati.
Preberite še:
“Bolezen te tako posrka vase, da anoreksija postane tvoja najboljša prijateljica”
Od nekdaj obožujete gibanje. Nekoč ste v svoji župniji vodili skupinsko vadbo. Kakšni so bili odzivi na vlogo, ki je kar precej oddaljena od običajnih predstav o duhovnikih? Ste bili deležni kakega začudenega pogleda? Pohval? Česa vmes?
Gibanje mi veliko pomeni. Zato sem se odločil za študij fizioterapije, ki je zdravljenje s pomočjo gibanja. Med delom sem si pridobil tudi licenco za vaditelja vodene vadbe.
V moji prvi župniji se je zgodilo, da je vaditeljica zbolela in niti ne vem točno, kako je prišlo do tega, da sem se jaz javil, da vskočim. Takrat sem bil še bogoslovec. To se je podaljšalo v tri leta vodenja ali celo še več. Zgodilo se je, da je bilo toliko udeležencev, da smo morali narediti dve skupini. Sprva je bilo malo čudno, da duhovnik vodi aerobiko, nekaj skepticizma in veliko radovednosti, kako to poteka.
Potem pa je postalo že kar nekaj normalnega. Ta izkušnja je bila zelo lepa. Veliko je bilo neformalnih srečanj z župljani in nemalokrat se je prvi stik z duhovnikom zgodil ravno na telovadbi. Upam si trditi, da zaradi tega tudi nekaj krstov in porok. Drugače pa je bilo v Prekmurju. Tudi tukaj sem na prošnjo društva upokojencev začel voditi rekreacijo za upokojence. Pa je bilo za to okolje kar preveč. Nekateri so bili mnenja, da pohujšujem farane. No, potem so prišle moje zdravstvene težave in se je vse lepo končalo. Gospod poskrbi.
Preberite še:
Diagnoza rak le tri mesece po porodu: “Bolezen je prinesla več dobrega kot slabega”
Kdaj tudi pridigate o pomenu športa in rekreacije, skrbi za telo?
Pridigam na to temo ravno ne. Imel pa sem številna predavanja o tem. Skušam predstaviti, kako sta šport in religija povezana. To je bila tudi tema moje diplomske naloge in raziskovanja. Odkril sem, da sta bila šport in religija vedno tesno povezana. V nekem obdobju sta se razšla. Zaradi grškega mnogoboštva je bila Cerkev pri sprejemanju športa rahlo zadržana.
Pozneje pa se je spet izkazala potreba po povezovanju, še zlasti s teologijo telesa. Najlepšo stvar sem odkril pri sv. Tomažu Akvinskem, ki je dejal, da sta gibanje in igra (kar v resnici šport je) najlepši počitek za dušo. Kar je fizični počitek za telo, je šport za dušo.
Preberite še:
Oglejte si kratek film o prekmurskem svetniškem kandidatu
Zadnja leta delujete v Turnišču. Kako je v Prekmurju?
V Prekmurju so zelo gostoljubni ljudje. To se pozna tudi na moji teži. (smeh) So tudi zelo verni. Pri nas je 1.200 nedeljnikov. Domala vsi otroci hodijo k verouku. Zelo močna tradicija, ki mi predstavlja izziv: kako tradiciji vdahniti dušo. Jaz pa sem se bolj s težavo navadil na ravnino. Doma sem iz Mozirja, ob vznožju Mozirskih planin. Mi je pa lepo, ker je Turnišče Marijino središče. Najlepša stvar, ki je tukaj, so romarski shodi in “velka meša” – praznik Marijinega vnebovzetja. Res je lepo. Veliko ljudi pride od vsepovsod. Bomo videli, kaj bo v prihodnje. Božja milost je vedno presenečenje.
Preberite še:
Kaj bo z najino poroko? Zmolita posebno molitev za zaročence
Preberite še:
6-mesečna deklica je preživela operacijo srca, nato pa se borila še s koronavirusom
Preberite še:
Oglejte si čudovite klekljarske umetnine iz žirovske cerkve!
