Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!

Aleteia

Kako se odzvati, če nam otrok vztrajno laže v obraz

CHILD LIES
Shutterstock
Deli

Ko otroku vztrajno laganje preide v navado, bi to moralo biti opozorilno znamenje za starše. Predlagamo nekaj nasvetov, ki vam bodo morda v pomoč

Do svojega osmega ali devetega leta otrok ne zmore vedno jasno razlikovati med domišljijo in stvarnostjo in ne razume povsem, kaj pomeni, če ne govori resnice. To je obdobje, ko številni otroci pripovedujejo sanjave zgodbe ali pa malce “priredijo” resnične dogodke, da bi bila pripoved zanimivejša. Kaj pa ponavljajoče se laži pri starejših otrocih?

Zakaj otroci čutijo potrebo po laži

Majhen otrok, ki čuti, da ni slišan, ali pa družinske težave odvračajo pozornost staršev, bo z nenehnim pripovedovanjem laži morda skušal pritegniti pozornost nase. Pozneje, ko ima otrok že privzgojene in utrjene moralne smernice in se zaveda posledic, če teh ne upošteva, pa laž lahko postane sredstvo za pobeg iz težavnega položaja in izogib kazni.

V tem primeru je pomembno, da otroku pokažemo, kako nismo naivni in ga postavimo na stvarna tla. Če tega ne bomo storili, bo začutil spodbudo in ne bo priznal odgovornosti za svoja dejanja, obenem pa bo začutil, da odraslim ne more zaupati. Če laž sprejmemo, s tem omogočimo njeno rast.

Včasih otrok laže zato, da bi se umaknil od starša, ki se mu zdi preveč ukazovalen. To je izziv odraščanja, ko moramo spretno povezovati spoštovanje do najstnikovega občutka lastne vrednosti z upravičeno navzočnostjo staršev. V drugih primerih je laž lahko znamenje šibke samozavesti in nizke samopodobe. Ali poznate boljši način za pritegovanje ljubezni in sočutja, kot je izmišljanje zgodbic, v katerih sami nastopamo kot junaki?

Dobronamerni odzivi na otrokove laži

Kako naj se torej odzovemo starši, soočeni z vsemi temi podatki? Tako, da otroka postavimo na stvarna tla in sami sebe opomnimo, da bo otrok laž vedno pogosteje ponavljal, če bo ugotovil, da mu laganje ne prinaša nobenih posledic.

Kaj pa otrok, ki išče pozornost? Nad njegovimi izjavami moramo biti malce vzvišeni. Ali si želi besednega spopada? V tem primeru je najbolje, da se na njegovo laž sploh ne odzovemo. Starši bomo svoje delo bolje opravili, če se bomo osredinili na vrednote, v katere verujemo, ne pa na laži.

Ali otrok laže, da bi se izognil kazni, ker je storil nekaj napačnega? Starši mu lahko razložijo, kaj sami verjamejo, pri tem pa morajo vztrajati pri posledicah otrokovih dejanj: “Praviš, da te cigarete niso tvoje, vendar ti ne verjamem. Zdi se mi, da se le bojiš, kako se bom na to odzval.” Toda napol priznan greh je tudi že napol odpuščen, zato je bolje, da vztrajamo in čakamo, dokler se otrok ne opogumi in pove po resnici.

Glede kazni pa je pomembno, da imamo pripravljen seznam pravil, čeprav nam grozi otrokov odziv: “Kako si krivičen!” V vsakem primeru morajo starši otroka spodbujati, da prizna svoja dejanja, in mu ne nalagati nesmiselnih kazni.

Predvsem pa otroka ne smemo nikoli označiti za lažnivca. In ne pozabite kdaj vprašati tudi sami sebe: kaj pa jaz – ali se tudi sam kdaj zlažem?

Avtorica prispevka je Anne Gavini.

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.