Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Recept svetniških zakoncev Martin za premagovanje trpljenja

WOMAN
Pixabay
Deli

Ludvik in Zelija Martin, starša svete Terezije Deteta Jezusa, sta vse prepuščala Božjim rokam

V popolnoma novem položaju, v katerem smo se znašli, je normalno, da čutimo stres, zmedo ali da nas dogodki popolnoma presegajo. Kakšen je smisel te globoke tesnobe in kako se z njo soočiti? Odgovor lahko poiščemo pri svetih zakoncih Ludviku in Zeliji Martin.

Trpljenje je del življenja. V včasih nevzdržnih trenutkih nam svetniki lahko pokažejo, kako ga laže prenesemo. Jean-Marie Simar, rektor svetišča, posvečenega zakoncema Martin v francoskem mestecu Alençon, v pogovoru razkriva skrivnost zakoncev Martin pri premagovanju trpljenja.

Ali je treba trpeti, da bi bili sveti?

Ne, ker v nebesih postanemo sveti brez trpljenja. Vendar se na zemlji vsi, verni in neverujoči, slej ko prej soočimo s trpljenjem. Kristjan, ki želi biti svet, to trpljenje sprejme in ga izroča, pridružuje Kristusovemu trpljenju. Na ta način postaja podoben Kristusu.

Kako je trpljenje lahko “odrešenjsko”?

Samo trpljenje, ki ga je Jezus daroval iz ljubezni, je odrešenjsko. Samo on nas je rešil. Vendar nas je Bog hotel pridružiti svojemu odrešenjskemu načrtu. Zato sveti Pavel pravi:

“Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev” (Kol 1,24).

Govorimo lahko torej, kakor je govoril sveti papež Janez Pavel II., o “soodrešenjskem” trpljenju. To pomeni, da po zgledu Žalostne Matere Božje svoje trpljenje, kakršnokoli je (bolezen, izguba …), pridružimo Kristusovemu za odrešenje drugih. Tako naše trpljenje dobi neizmerno in nepopisno vrednost.

Dovolj je, da Jezusu na primer rečemo: “Darujem ti svoje trpljenje za spreobrnjene drugih in za mir na svetu …”

ŚWIĘCI LUDWIK I ZELIA MARTIN
Wikipedia | Domena publiczna

Sveta Zelija Martin je veliko govorila o vdanosti. Se moramo pred zlom vdati ali ravno obratno, se proti njemu boriti?

Bog noče trpljenja, nikoli ga ni hotel, kakor ni hotel njegovega vzroka, se pravi greha. Ni On tisti, ki nam pošilja trpljenje, da bi nas kaznoval, kakor morda kdaj pomislimo. Zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi preprečili, olajšali ali ozdravili trpljenje. To je storila Zelija: molila je, da bi ozdravela, romala je v Lurd …

Po drugi strani se ni jezila na Boga, ampak je vse sprejemala in svoje življenje popolnoma izročila v Božje roke, kot je zapisala njena svakinja:

“Najbolje je vse stvari prepustiti v roke dobrega Boga ter v miru in vdano čakati, da se zgodi njegova volja. Tako se bom trudila tudi sama” (Družinska korespondenca, 45).

Njen boj je bil torej v tem, da se prepusti Božji volji in si ne prizadeva za vsako ceno izogniti trpljenju.

Trpljenje nas lahko pripelje do tega, da se Bogu upremo

Ali v zakoncih Martin ni bilo niti trohice tega uporništva? Ludvik in Zelija sta živela v molitvi in sta se držala obljube, da bosta živela po evangeliju, zato je njuna ljubezen do Boga samo rasla in tako ni bilo prostora za jezo ali upor.

Nasprotno, bila sta polna sočutja do vsega trpljenja, ki sta ga Jezus in njegova mati pretrpela iz ljubezni do nas. Zavedala sta se, da je bilo trpeti skupaj z njima milost. Sočutje do Križanega ju je vodilo do še večje ljubezni do bližnjega, zlasti do revnih.

Ali obstaja “recept zakoncev Martin” za premagovanje trpljenja?

Ko sta zrla v Križanega in njegovo Žalostno Mater, sta zakonca Martin razumela odrešenjsko vrednost trpljenja, ki ga nosimo in darujemo iz ljubezni.

Brez vprašanj in jeze na Boga sta zato sprejemala vsakdanje križe, od majhnih do največjih. Moč sta črpala iz svete evharistije in obhajila, saj sta vsak dan hodila k maši. Tako se je njuno trpljenje zanju in za njune otroke spremenilo v blagoslov. Ko je Zelija zbolela za rakom, je nekega dne rekla:

“Če bi bilo moje življenje dovolj velika žrtev, da bi Leonia postala svetnica, bi ga z veseljem darovala” (Družinska korespondenca, 184).

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.