Karel Gržan živi in ustvarja v Zgornji Savinjski dolini, kjer deluje kot kaplan v Lučah in Solčavi. Rad se umika v kapelo, ki je posvečena Mariji Dobrega sveta. Tu se duhovno okrepi in umiri. V veliko veselje in sprostitev mu je delo na zemlji in v hlevu. Njegovim nagovorom in predavanjem radi prisluhnejo tako domačini kot ljudje iz drugih župnij po Sloveniji, ki radi sežejo tudi po njegovih knjigah, ki odsevajo njegovo dobro poznavanje številnih področij. Je redni gost oddaje Za življenje na Radiu Ognjišče, kjer odgovarja na življenjska vprašanja z razumevanjem in sočutjem do vseh. Bližina ni le ena od pogosto izrečenih besed, ampak jo v srečanju z njim doživiš kot poosebljeno.
Preberite še:
“Korona je v Cerkvi že dlje časa: ne poznamo se, odnosi so površni, naš verouk ne učinkuje”
Lepo se je umakniti v samoto sredi ritma življenja, samota pa je lahko naporna, če je predolga. Kakšna je razlika med biti sam in biti osamljen?
Biti moramo tudi sami, ampak nikoli osamljeni. Sami moramo biti zato, da se duhovno prebudimo k svoji pristnosti, da ko se srečamo, drug drugemu damo svojo resničnost in na ta način premagujemo duhovno osamljenost.
Ljudje pa nismo samo duhovna bitja, smo tudi bitja srca in bitja telesa. Če se celo kartuzijani, ki so puščavniški red, ob tem, da vsak dan skupaj molijo, enkrat na teden srečajo v klepetu in skupnem sprehodu, da preživijo kot ljudje, je to pokazatelj, da ljudje ob vseh virtualnih bližinah potrebujemo tudi stvarno prisotnost. Če je ne bi potrebovali, se Bog ne bi utelesil, ostal bi abstrakcija, samo neka duhovna navzočnost.
Bog je zaradi naše stvarnosti moral postati stvarna, za človekovo celovito resničnost dojemljiva bližina. Tudi zdaj je z nami na otip v evharistiji, ker nam samo duhovna bližina ne zadostuje. Mi potrebujemo tudi dotik in objem. Izkustvo nam govori, kako dobro je biti ne le z Bogom, tudi s sočlovekom in stvarstvom v zaznavi z vsemi dimenzijami svoje osebne resničnosti tako na nivoju duha, kot srca in tudi telesne prisotnosti.
Ali lahko ločitev, ki smo jo živeli v samoizolaciji, postane razlog, da bomo ostali vsak zase, ker še vedno ostaja nevarnost širjenja virusa?
Sedanja epidemija koronavirusa nas je marsikaj naučila in upam, da tudi izučila, da v prihodnje ne bomo več počenjali, kar je za varnost nepotrebno in je celo nespametno. Na primer ustvarjanje zaprtih con z bolniki na ladji Diamond Princess na Japonskem s hudimi posledicami: od začetne peščice na koncu 712 bolnih, ali pri nas v kakšnem domu ostarelih: od prvega primera do na koncu nekaj desetih.
Ob tem pa smo popolnoma spregledali, da potrebujemo poleg pasirane hrane tudi čustveno okrepitev. Stroka opozarja, da lahko ljudje shiramo tudi zaradi osamljenosti. Čustvena opora krepi imunski sistem in deluje spodbudno na naše razmišljanje.
Misli patra Karla Gržana:
Vsaka šola nekaj stane, iz tega pa se moramo nekaj naučiti. Če se bo pojavil še kakšen nevaren virus, ne smemo nikoli več dopustiti, da bi skrbeli samo za telesne potrebe, zanemarili pa čustvene in duhovne. To je nedopustno, pravzaprav nerazumno v odnosu do človekove celovite resničnosti.
Česa se lahko naučimo?
Seveda je treba poskrbeti za varnost. Bolnega je treba izolirati in mu omogočiti vse potrebno, da čim prej ozdravi, ne pa da iz doma ostarelih naredimo zaprto cono, v kateri se virus širi. Vsekakor je nedopustno, da ustvarimo duhovne in čustvene izolirnice.
Študije kažejo, da osamljenost, ki traja daljše obdobje, vpliva na naše telo in zmanjšuje odpornost.
Preberite še:
Šele strah pokaže, kdo smo v resnici, v kaj verjamemo
Dejstvo je, da naša psiha vpliva na imunski sistem. Če smo psihično utrujeni, bomo stresno situacijo sicer vzdržali, ko se bomo ustavili, pa se bo zaradi izčrpanosti in naše oslabelosti pojavila bolezen. V prihodnje je vredno imeti v mislih, da bi poleg strokovnjakov za telo sodelovali tudi strokovnjaki za duševnost in za duhovnost, da nam ne bi škodljivo odtegovali Božje in srčne okrepitve.
Preberite še:
Kako izboljšati duhovno zdravje z molitvijo rožnega venca
Tako kot smo lahko pod posebnimi pogoji stopili v trgovine, si priskrbeli kruh za telo, prav tako bi lahko pod posebnimi pogoji stopali v cerkve in se z Božjo otipljivostjo duhovno okrepili, da bi bili celostno bolj zdravi in krepki v času preizkušnje. Jezus je rekel: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek” (Mt 11,28). Mi pa smo postavili stop znak in rekli: Samo duhovno. Če je Bog vedel, da potrebujemo njegovo stvarno navzočnost, to upoštevajmo. Že prvi kristjani so vedeli, da brez evharistije ne morejo živeti.
Kako naj se soočimo z osamljenostjo, da nas ne zaduši, ampak lahko gremo naprej?
Meni zelo veliko pomeni, da pogosto stopim v kapelo, to pomeni, da stopim k sebi in v sebi v zaznavo Boga, ki je Mir, Tolažba, Spodbuda, Spokojnost … Še posebej v duhovni stiski se moramo prebujati v zaznavi navzočnosti Svetega Duha – Tolažnika. Zame je v nelagodju zelo dragocena molitev: “Gospod Jezus Kristus, usmili se me! Objemi me. Umiri me.” To vedno deluje. Človeka pokličemo po telefonu, Boga pa pokličemo tako, da se prebudimo v zaznavi njegove bližine po molitvah. Zelo preproste – kako preprost je očenaš ali pa zdravamarija – so zelo učinkovite.
Živite v samoti, niste pa osamljeni.
Meni je tihota razkošje, ker mi omogoča, da se iz površnosti prebujam v zaznavo Boga. Bog je zame nebogljena teorija, a neizmerno odrešujoče izkustvo. Rad imam ljudi – ob njih krepim srčne moči, bogatim spoznanja, uvide … Sem pa znan po tem, da se iz druščine čim prej umaknem v tihoto. Ne zato, da bi bil sam, pač pa zato, da bi bil manj sam – da bi v Bogu zaznal vse v notranji povezanosti. Bog je res Oče, ki nas notranje povezuje v sveto enost. Če nisi tuj sebi, ti postane v tebi vse notranje bližnje.
Preberite še:
Besede iz Svetega pisma za trenutke, ko se počutite osamljene
Papež Frančišek velikokrat omenja prošnjo, da se ne bi bali brata, da bi stopili nazaj v pristne odnose.
Strah je konstruktiven samo, če nas odmakne od nevarnosti, je pa nevarno, ko postane strah razlog za odtujevanje in osamljenost. Bog ne daj, da nas osamijo, potem bomo postali še lažji plen manipulacij, plen tistih, ki nas želijo odtujiti, ker smo kot posamezniki bolj nemočni in ranljivi.
Danes sem na radiu slišal izjavo: “Zdaj smo ugotovili, da se ne bo treba več povezovati in družiti na sestankih, ampak bomo lahko prek medijev vse uredili.” To je zelo nevarno. Ljudje moramo biti skupaj, ker se ne prepoznavamo samo na ravni intelekta, ampak celostne zaznavnosti. Dimenzije čustvenosti ne smemo odstraniti, sicer bomo skopili človeka čustveno in duhovno, notranje izvotljen pa bo okrepljen z medikamenti deloval zgolj za potrebe komerciale. To je smer robotizacije človeka.
Kako naj se izognemo takim manipulacijam?
Prepričan sem, da si v prihodnje ne bi smeli dopustiti, da ko lahko gremo po kruh v trgovino za telesno okrepitev, pa notranje utrujeni in izžeti ne bi smeli prihajati po evharistični kruh – seveda kot v trgovino pod potrebnimi varovalnimi pogoji.
Božje naročilo je: “Pridite in jejte. To je moje telo.” To je na otip moja moč in opora. “Pridite in pijte. To je moja kri.” To je k vam izlita moja ljubezen, v kateri boste doživeli duhovno potešitev in umiritev.
Cerkev, prebujena v Svetem Duhu, zna ločevati potrebno od nepotrebnega. Manipulanti hočejo najprej odtujiti človeka od njega samega, potem človeka od človeka – od srčnih moči in opore in seveda človeka od duhovnih Moči, od Svetega Duha, ki je temeljna preventiva pred manipulacijo. Božja zavest namreč prebuja zavest v človeku.
Preberite še:
5 naukov fatimske Marije
Se bomo morali učiti tudi, kako znova živeti kot občestvo? Kako premagati strah pred bratom, sestro?
Strah je upravičen samo, kolikor nas obvaruje pred dejansko nevarnostjo, strah, ki nas med seboj odtujuje in bega, pa je treba premagovati. Strokovnjaki bi nas morali spremljati in opozarjati, da ne bo postal strah pred pristno bližino nova pandemija, ko bo koronavirus minil.
Preberite še:
Realno o času v izolaciji: ne gre samo za meditacijo, nove hobije in čas zase
Obstaja nevarnost, da se pandemija ponovi. Ali to pomeni, da se bomo morali drug drugemu odtujiti? Kako se osvoboditi pretiranega strahu?
Tako, da ne mislimo samo nase; tako, da prenesemo skrb na tiste, ki so je dejansko potrebni. Kako natančno so nam poročali o številu zbolelih in umrlih zaradi virusa. Ne vemo pa niti približno natančnega podatka o številu otrok, ki umrejo na svetu vsak dan zaradi revščine. Nekateri pravijo, da jih je 22.000, sam sem dobil preverjen podatek, da jih je 36.000. Vsak dan jih toliko umre zaradi krivične ureditve sveta!
Koronavirus se nas je dotaknil in smo zagnali paniko. Zdaj to paniko prenesimo od koronavirusa raje na revščino in na izginule otroke – vsako leto jih nepojasnjeno izgine 800.000. Prenesimo strah od pretirane skrbi zase na potrebno skrb na tiste, ki so bili do sedaj zapostavljeni, v svoji stiski celo ignorirani. Od “sebične” zaverovanosti sami v sebe se obrnimo na upravičeno potrebne naše pozornosti.
Pa še to: po tej preizkušnji se moramo zavestno odločiti za večjo kvaliteto v medsebojnem sobivanju. Kriza, ki jo počasi premagujemo, in nelagodne izkušnje nam ozaveščajo dejstvo, da je treba delati bolj zavzeto za osebno rast, za rast v medsebojnih odnosih, za več medsebojne pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti. Sreča v sobivanju je odločitev!
Prispevek je bil v celoti najprej objavljen v tedniku Družina.
Preberite še:
“Danes sva ponosna, da imava veliko družino: tri otroke na zemlji in enega posebnega na nebu”
Preberite še:
Starodavna cerkvica blizu Ljubljane, ki je kot nalašč za družinski izlet
Preberite še:
7 nevarnosti, ki ogrožajo naše odnose
