V svetovni literaturi obstajajo dela, ki so za svojo temo vzela črno kugo, tuberkulozo in druge bolezni, ki so morile skozi stoletjaPred vami je seznam devetih del, ki so v različnih jezikih in skozi stoletja izražale občutke človeka ob transcendentalnih temah, kot so smrt, bolezen in trpljenje. Knjižna dela so urejena po kronološkem vrstnem redu.
Dekameron (1353)
Giovanni Boccaccio je svoje delo v Firencah dokončal leta 1348, ko je mesto prizadela bubonska kuga. Sedem deklet in trije mladiči se odločijo, da bodo zbežali pred epidemijo in se zaprli v grad na obrobju. Vsak dan mora nekdo izmed njih sestaviti zgodbo o predlagani temi.
Skupno knjiga združuje 101 zgodbo, od alegoričnih do erotičnih. Znani režiser Pasolini je po knjižni predlogi leta 1971 posnel filmsko različico.
Dekameron velja za precedenčni model sodobnega romana po svoji strukturi in pričevanju o renesansi, ki je nastala v prvi polovici štirinajstega v Firencah. Najlepše izmed knjižnih del pa kaže tudi za izkušnjo kuge. Ta citat to dokazuje: “Koliko pogumnih moških, koliko lepih žensk, koliko drznih mladeničev, ki jih nihče razen Galena, Hipokrata ali Eskalapija ne bi ocenil kot zelo zdrave, je zajtrkovalo s svojci in prijatelji in ko je prišel večer, so kosili s svojimi predniki na drugem svetu!”
Zaradi svoje nemoralnosti je knjigo obsodila cerkvena inkvizicija. Čeprav seznama prepovedanih knjig ni več, Dekameron še vedno velja za “literaturo za odrasle”.
Dnevnik o letu dni kuge (1772)
V resnici je bil naslov v angleščini drugačen. Pisalo je: “Dnevnik …, ki ga je napisal državljan, ki je bil priča v Londonu.” Govoril je o kugi, ki je mesto prizadela leta 1665 in se je na prvi pogled zdel anonimen. Delo je v javnosti doživelo velik uspeh in Daniel Defoe je prek njega postal znan pisatelj.
Njegova zasluga je bila v tem, da je na skorajda realen način opisal grozote, ki si jih je sam zamislil: živeti v mestu, kjer je bilo vsak dan veliko smrti, higienski pogoji pa so bili zares slabi.
Defoe je ugotovil, kako mora biti videti karantena v pogojih epidemije, ob nejasnih informacijah in vse slabšo predstavo o možnostih preživetja. Tudi njegovo delo je plod konfuznih informacij, saj je gre zgolj za fikcijo.
Zadnji mož (1826)
Danes znana avtorica knjige Mary Shelley oz. “Dr. Frankestein” je morala v življenju preživeti veliko neuspehov in trpeti mnogo bolečin. Med njimi je tudi smrt treh izmed štirih otrok ter moža, pesnika Percyja Shelleyja.
Pisateljica je v roman Zadnji mož vlila posebno zdravilno formulo, kljub temu, da je trpela za hudo depresijo. Roman se dogaja v času pandemije, ki vodi v smrt vseh ljudi, tudi “zadnjega človeka”. Razbit verjame, da se mora zateči k najplemenitejšemu razmišljanju, da bo lahko napredoval in imel življenje, polno harmonije.
Zaročenca (1827)
Ta roman Alessandra Manznija velja za vrhunski dosežek italijanske literature. V branje ga priporoča tudi papež Frančišek.
Pripoveduje ljubezensko zgodbo med Renzom in Lucio, ki se zaradi različnih okoliščin kruto ločita. Ob koncu ljubezen zmaga nad vsemi ovirami, s katerimi se morata soočiti junaka.
Novela je postavljena v Lombardijo v letih 1628–1630 in odraža epidemijo kuge, ki je to območje zajela leta 1630.
Roman prinaša tako akcijo kot tudi razmislek. Gre za klasiko, v kateri se pojavljajo liki z različnimi vidiki, polni vrlin in napak. Manzoni uspe prikazati kompleksnost človeka, ki je sposoben narediti velika dejanja ali se podrediti najbolj ponižujočim stvarem.
Maska rdeče smrti (1848)
Je ena izmed najbolj znanih grozljivih zgodb pisatelja Edgarda Allana Poea. Zgodba se zdi znana: skupina 1.000 aristokratov je odločena, da bo na povabilo princa Prospera prehitela “rdečo smrt” (kugo) in se zaprla v grad, da bo lahko v celoti uživala v vseh vrstah užitkov.
Ti mogočni ljudje nočejo deliti svoje prostovoljne karantene z nikomer drugim, zato zaprejo dostop do gradu, tako da nihče, ki je okužen, ne more vstopiti. “Bilo je mnogo lepote in vina. Vsa varnost je bila znotraj,” piše Poe. In tako mineva pet mesecev, dokler nekega dne princ ne pokliče vseh na izjemen ples.
Verjetno ni potrebno, da vam razkrijemo, kako se zgodba konča.
Smrt v Benetkah (1912)
Gre za kratko novelo, ki je v nekaterih pogledih predhodnica Čarobne gore, ki jo je napisal isti pisatelj, Thomas Mann. Glavni junak, Gustav von Aschenbach, je umetnik, ki potuje v Benetke, da bi našel navdih, saj je sredi krize zrelosti. Obupno išče lepoto v mestu kanalov, ko sreča čudovitega mladeniča Tadzia. Fizično ga privlači, vendar se z razumom odloči, da bo zaradi strahu pred zavrnitvijo držal distanco.
Takrat v Benetkah izbruhne kolera, česar pa oblasti nočejo javno objaviti, da ne bi prestrašile turistov. A govorice se širijo in kljub dejstvu, da se vsi tujci odločijo za odhod, Aschenbach raje še naprej razmišlja o svojem idealiziranem mladeniču. Nedosegljiva želja se nato sreča z ostro resničnostjo.
Leta 1971 je italijanski režiser Luchino Visconti roman popeljal na velika platna popeljal z istim naslovom. Spremenil je le poklic glavnega junaka, ki v filmski verziji postane glasbenik.
Čarobna gora (1924)
Hans Castorp je glavni junak tega romana, ki se dogaja v toplicah, kamor Hans prihaja kot obiskovalec. Bolezen, zlasti tuberkuloza, je za mnoge razlog, da se znajdejo zaprti v okolju, stran od družine. V tem okolju imajo drugačen občutek za prostor in čas, predvsem pa za samo življenje. V romanu je polno razmišljanj, dialogov in opisov, ki rastejo v bralčevem umu.
Manna so za roman navdihnili obiski svoje žene, ki je okrevala v toplicah v Davosu (Švica). Z romanom je želel narediti portret propadle buržoazije pred prvo svetovno vojno.
Prisotnost smrti ustvarja različna stališča med junaki tega psihološkega romana, ki velja za eno izmed velikih del evropske literature.
Kuga (1947)
Pripoved se dogaja v mestu Oran (Alžirija), ki je ujeto v epidemiji kolere (podobna situacija se je dejansko zgodila leta 1849). V romanu pisatelja Alberta Camusa je to mesto brez Boga, kjer samo solidarnost med zdravniki lahko reši prebivalstvo pred popolno katastrofo. Zveza med človeškimi bitji naj bi bila edina možnost zveličanja.
Kuga je v delu Alberta Camusa absurd, ki mu je oseba podvržena. Človek se mora soočiti z avtoriteto, ker je krut in despotski (v tem je jasna metafora nacistične okupacije med drugo svetovno vojno, pa tudi brezčasna politična metafora).
V njegovi ateistični zasnovi pridobiva moč individualistična svoboda v človeku, ki se obrača, da bi pomagala drugim, da se reši samega sebe.
Ljubezen v času kolere (1985)
V romanu Gabriela Garcíe Márqueza je zgodba Fermina Daza in Florentina Ariza, ki sta si prisegla ljubezen pred več kot 50 leti. Poroka med njima v mladosti ni bila mogoča, toda ob smrti Fermininega moža, dr. Juvenala Urbina, se Florentino znova pojavi na vratih njene hiše. Dosegel je izjemen družbeni položaj – ki mu je manjkal v mladosti – in pripravljen je izpolniti svojo željo.
García Márquez je temeljil na težavah, ki so jih morali njegovi starši premagati, da bi se končno lahko poročili in je z romanom uokviril družinsko zgodovino (obogateno s fikcijo) na Karibih.
Zgodovinski trenutek, v katerem se dogaja roman, je poln tesnobe, ki jo je deloma povzročila bolezen kolera, ki je bila takrat razširjena v Evropi in Latinski Ameriki. Čeprav je osrednja tema romana ljubezen, je epidemija pomembna v povezavi z življenjem glavnih junakov.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Ne veste več, katero knjigo bi vzeli v roke? Papež Frančišek priporoča
Preberite še:
Knjige, ki jih morate prebrati to poletje
Preberite še:
10 katoliških knjig, ki jih morate prebrati
