Kaj je v toplih dneh lepšega, kot med sprehodom lizati sladoled v kornetu? A kornet je, zanimivo, precej mlad izumNe gre le za to, da so v preteklih stoletjih jedli malo sladoleda ali da je bila to poslastica, ki so si jo lahko privoščili le bogati.
Šele sredi 18. stoletja je neki Italijan izumil hladilni stroj, ki je bil sposoben strjevati sestavine, jih mešati in jim dodati potrebno zračno strukturo, ki jo danes poznamo pod imenom sladoled. Do takrat je bil neke vrste sladoled pravzaprav drag in ga je bilo težko pripraviti. Uživali so ga le na kraljevih dvorih, podoben pa je bil sorbetu.
Od trenutka, ko je hladilni stroj omogočil izdelavo sladoleda v samo nekaj minutah in po nizki ceni, je sladoled prenehal biti veliko razkošje.
Preberite še:
Odlična poletna sladica, ki se imenuje po ruski primabalerini
Težava, kako ohraniti sladoled dlje časa
Še vedno pa je obstajal problem praktične narave: kako sladoled ohraniti dlje časa. Lahko namreč proizvedemo velike količine, vendar ne naredimo veliko, če se sladoled po pripravi stopi v nekaj minutah. Tako je sladoled še nadaljnih sto let ostal le posladek za tiste, ki so ga vnaprej naročili v lokalni slaščičarni.
Da bi premagali težavo, so izdelovalci sladoleda opremili voziček, na katerem je bil ledeni zaboj, ki je zagotovil ohranitev sladoleda za primerno število ur. Naredili so še majhne steklene lizike, ki so imele vlogo današnjega korneta. V Angliji so jih poimenovali peni lizike (penny lick), saj je kupec za ceno enega penija dobil poln kozarček sladoleda, da ga je lahko lizal.
Preberite še:
Tudi papeži imajo radi sladoled. Kateri je njihov najljubši?
Kot razlaga Robin Weir, avtor knjige Penny Licks in Hokey Pokey (Sladoled pred kornetom), je dvojno dno teh nadomestkov korneta kupcu dajalo optično iluzijo, da drži kozarec, poln sladoleda (…) medtem ko je bilo v resnici sladoleda v njem zelo malo.
Od druge polovice 19. stoletja so zaradi vse večje priljubljenosti sladoleda začeli ustvarjati lizike večjih formatov.
Vse večji problem pa je bil, da so bile lizike narejene iz stekla in jih kot take ni bilo mogoče uporabiti za enkratno uporabo. Tako se je bilo za lizanje sladoleda potrebno postaviti v vrsto pred voziček proizvajalca sladoleda, prevzeti peni liziko od svojega predhodnika, ki jo je prodajalec malce pomil, in čim hitreje pojesti sladoled na kraju samem. Nato so morali kozarček vrniti prodajalcu sladoleda.
Preberite še:
Zavetniki za poletne dni
Vir okužb
Steklene posodice so bile med epidemijami kolere in tuberkuloze večkrat vir okužb. Ob koncu 19. stoletja so zato različne občine začele prepovedovati ta “orodja smrti”. Pandemija španske gripe iz leta 1919 in novo medicinsko znanje, ki se je medtem nabralo, sta hitro pospešili opuščanje steklenih lizik. Do sredine dvajsetih let prejšnjega stoletja je bila že povsod v uporabi embalaža za enkratno uporabo.
Razširila se je alternativa: kornet za sladoled. Izumili so ga leta 1903, a prodajalci sladoleda nad njim niso bili navdušeni zaradi krhkosti, problem pa je bil tudi v skladiščenju in transportu.
Različne regije in države so kmalu uzakonile kornete in tako izdelovalce sladoleda prisilile, da so začeli sladoledne kepice zlagati na kornete, kar je pripeljalo do takšnega načina postrežbe sladoleda, kot ga poznamo danes. Tudi čas epidemije torej lahko prinese kakšno izboljšavo in napredek.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
Preberite še:
Barvne kombinacije, ki so vedno videti šik
Preberite še:
Po 36 letih v zaporu zaradi zločina, ki ga ni storil, je stopil na oder in navdušil
Preberite še:
Pot Anitinega spreobrnjenja: “Če obstajaš, Jezus, mi daj razumeti, daj mi znak!”
