O krizi zaradi epidemije koronavirusa se bo zagotovo govorilo še kar nekaj časa. Dejstvo je, da je virus krepko posegel v naš običajen tok življenja. Čeprav se stvari zdaj počasi umirjajo in se življenje vrača v ustaljene tirnice, moramo priznati, da tako, kot je bilo, ne bo več.
V obdobju karantene smo na različnih področjih doživljali marsikaj. Zdaj to popotnico nosimo s seboj. Tudi po koncu krize. O tem, kako se spopadati s posledicami “korona” krize in kako nekatera spoznanja obrniti sebi v prid, smo se pogovarjali s psihologinjo in doktorico psihoterapevtske znanosti Tjašo M. Kos.
Kot pravi, je kriza vedno priložnost za rast. “Izkušnje iz časa ‘korone’ so posebne in nas dejansko lahko obogatijo, poglobijo, nadgradijo – če o njih razmišljamo, govorimo, jih obračamo v pozitivno in jih nosimo v sebi.”
Preberite še:
“Medtem ko smo prej lahko blefirali in iskali bližnjice, je zdaj ta izkušnja neizprosna”
V karanteni smo lahko prišli do marsikaterih ugotovitev. Tako na področju družinskega in partnerskega življenja, kot tudi na osebnem področju. Kako lahko te ugotovitve uporabimo v svoj prid?
Izkušnja s koronavirusom je res odprla marsikatero dimenzijo, ki je prej nismo slutili. Pomagala nam je, da smo se ustavili in razmislili, kaj je zares pomembno. Marsikdo se je zavedal pomena zdravja, medosebnih odnosov, svobode gibanja in odločanja, možnosti dostopa do zdravstvene oskrbe, …
Izolacija je za marsikoga pomenila tudi soočanje z lastnimi strahovi, omejitvami, samoto, občutki brezsmiselnosti, nemoči, morda celo eksistencialne stiske.
Izkušnje izgube kontrole, življenjske ogroženosti, ekstremne spremembe, kot jih je prinesla ta kriza, lahko doživimo kot šok. Zato je zelo pomembno, da to izkušnjo predelamo in jo na neki način povežemo s svojim življenjem. Če jo zgolj odrinemo v pozabo, tvegamo, da se bodo neprijetni občutki občasno pojavljali v različnih, tudi nepovezanih, situacijah – pri tem pa si jih ne bomo znali razlagati.
Eden izmed učinkovitih načinov za integracijo takšnih izkušenj je, da o njih govorimo z osebami, ki jim zaupamo, pri tem pa je ključno, da skušamo razvijati tudi pozitiven pogled na situacijo. Ne gre za to, da bi se slepili in govorili zgolj o tem, kako so bili ti dnevi lepi. Bolj koristno bo, če bomo ohranjali v zavesti oboje – težke in lepe trenutke. Šolanje otrok doma hkrati z delom od doma je prineslo ogromno stresa, smo se pa prek tega tudi zbližali in se kot družina povezali.
Preberite še:
5 pozitivnih “korona” sprememb, ki bi jih morali ohraniti tudi po koncu epidemije
Nasvet
Če težko govorimo o svojih izkušnjah v času krize, si morda lahko napišemo dnevnik ali pismo o stvareh, ki si jih želimo ohraniti v spominu. Takšno pismo lahko pogledamo čez nekaj mesecev, da si prikličemo ta dragocena spoznanja v spomin in jih bolj integriramo. Druga možnost je, da damo svojim občutkom prostor v neke vrste umetniškem izrazu.
Vsekakor pa se je pomembno zavedati, da so bile okoliščine v času krize zaradi koronavirusa izjemne. In v takšnih razmerah se ljudje tudi tako obnašajo. Mogoče je kdo v tem času doživel, da se je oseba, s katero se je sicer dobro razumel, v času krize pokazala npr. kot sebična, napadalna, egoistična. A to še ne pomeni, da bi bilo zato najbolj smiselno prekiniti ta odnos. Smiselno pa je, da to informacijo ohranimo na robu zavesti in tako vemo, v kakšnem obsegu lahko računamo na to osebo v prihodnosti.
Čeprav si nihče ne želi, da bi nas doletela kakršnakoli kriza, je to hkrati vedno tudi priložnost za učenje, za rast. Vprašanje je le, če znamo to izkoristiti ali ne, drži?
Res je. Krize so vedno priložnost oziroma povabilo za rast in razvoj. Kriza pomeni le to, da naši dosedanji vzorci več niso ustrezni. Kriza je poziv, da naše stare vzorce prestrukturiramo.
V kolikšni meri bomo znali in zmogli uporabiti spoznanja, ki jih je prinesla kriza, pa je v veliki meri odvisno od tega, koliko se bomo o tem pogovarjali. Če bomo krizo in njene izkušnje pometli pod preprogo kot nek neljub spomin, iz te bogate zakladnice ne bomo mogli črpati. Če pa bomo o teh doživetjih, spoznanjih, obzorjih, ki so se nam odpirala, govorili in si jih postavljali v pozitivno perspektivo, v perspektivo rasti, bomo imeli dobre možnosti, da bomo iz te izkušnje rasli še dolgo po tem, ko bosta virus in (samo)izolacija zgolj zgodovina.
Preberite še:
“Moški si pogosto samo v spolnosti dovoli pokazati svojo potrebo po telesni bližini”
Veliko govorimo o tem, kako se življenje zdaj končno vrača v stare tirnice. A če smo povsem iskreni, so to kljub vsemu nove tirnice. Življenje bo drugačno. Kaj lahko vsak posameznik naredi pri sebi, da bo lažje sprejel in se tudi prilagodil na t. i. novo realnost?
Preprosto se lahko vprašamo: “V kaj mene življenje vabi? Kaj naj razvijem v svojem življenju, v kaj naj rastem, kje naj se nadgrajujem, …?” Za vsakogar bo odgovor nekoliko drugačen. A s sprejemanjem teh izzivov, s konstruktivnim odgovarjanjem nanje, stopamo iz pasivne pozicije žrtve in se postavljamo v akterje naše lastne stvarnosti.
Če smo na primer spoznali, da je naš partnerski odnos prazen ali da naju pesti slaba komunikacija, se lahko zdaj posvetimo izboljševanju teh stvari. Podobno lahko odgovorimo na izgubo službe. Namesto jadikovanja in stokanja raje razmislimo, kako lahko svoje kapacitete uporabimo, da se nam bodo povečale možnosti za zaposlitev, kot si jo želimo.
Bolj kot črnogledi katastrofični scenariji v prihodnosti nam bo koristilo, če se bomo posvetili razvijanju psihološke čvrstosti oz. resilientnosti (To je sposobnost učinkovitega spoprijemanja s krizo ali hitre vrnitve v predkrizno stanje). Danes vemo, da je prav resilientnost najbolj konstruktiven odgovor na izzive prihodnosti.
O psihološki čvrstosti oziroma resilientnosti
To je lastnost, ki nam pomagala pri različnih življenjskih izzivih. Je naš psihični imunski sistem.</p>
<p>Namesto da vzamemo krizo zaradi koronavirusa in njeno dediščino kot neljub spomin, ki ga je potrebno čim prej pozabiti, rajši poglejmo nanjo kot na dragocenega učitelja, ki nas spodbuja k osebnostni rasti.
Nihče ne ve, kakšna bo prihodnost, zato razpredanje o raznih (pretežno negativnih) scenarijih ni plodno. Prav tako nima smisla razmišljati o konkretnih načinih, kako se zaščititi pred prihodnostjo, ki je niti približno ne poznamo. Naše najboljše orodje tukaj je – psihološka čvrstost. Dobra novica je, da jo lahko razvijamo.
Preberite še:
8 navad “visoko odpornih” parov
Epidemija se po Evropi počasi umirja, ostajajo pa še vedno različna priporočila in navodila, ki jih moramo vključiti v naš vsakdan. Kako se spopasti s tem?
Zelo pomembno se mi zdi, da na tej točki stvari normaliziramo – ne problematiziramo. Pravila so pač neki družbeni dogovori, ki nam vsem omogočajo, da čim bolj varno in kakovostno živimo. V naši kulturi je, da smo od malega vajeni slediti “pravilom”, zato da smo bili sprejeti. Temu se reče proces socializacije. To nam omogoča sobivanje.
Pomembno je, da najdemo svoj smisel, zakaj naj nosimo maske in sledimo ukrepom – na podlagi naših lastnih notranjih vrednot. Tako naravnani bomo nepraktičnost nekaterih ukrepov zlahka vrgli čez ramo, saj bomo imeli pred očmi svoj, višji cilj.
Psihološke (in ostale) posledice te krize pa se ne končajo s koncem epidemije. Kaj svetujete posameznikom, ki se srečujejo z različnimi psihičnimi stiskami v tem obdobju?
Posledice “korona” krize bodo še dolgo odzvanjale v družbi – tako na gospodarski kot na psihosocialni ravni. Različni ljudje se bomo različno odzvali. Nekatere bo zlomilo, drugi se bodo po začetnem neravnovesju znova vzravnali in se uravnovesili na novi ravni. Kje se bomo znašli, pa je odvisno od prej omenjene psihološke čvrstosti.
Če se stiske in simptomi nadaljujejo nekaj tednov, je vsekakor smiselno stopiti v stik s strokovnjakom. V tem primeru je pomembno poiskati strokovno podporo čim prej. Ob pravilni in dovolj hitri intervenciji je pogosto potrebno zelo malo, da doživetja integriramo na ustrezen način, da se naučimo novih veščin, pogledov ter znova kvalitetno, izpolnjujoče zaživimo.
Preberite še:
“Prejela sva globok mir, notranje veselje, da je Rožle res pri Bogu, da je srečen v nebesih”
Ste morda pri svojem delu že opazili povečano povpraševanje ljudi, ki jih je kriza kakorkoli prizadela?
Na Kitajskem so po končani “koroni” poročali o porastu ločitev. To ne preseneča. Bližnji odnosi, v katere smo bili ujeti nekaj tednov, so lahko velik izziv.
V svoji psihoterapevtski praksi v zadnjem času opažam več parov, ki si želijo obnoviti, rešiti odnos. Tega sem zelo vesela. Očitno je kriza delovala kot neke vrste katalizator, kjer so ljudje ozavestili tudi senčne strani svojih odnosov in jih želijo nadgraditi.
Porasel je tudi interes za učenje raznih sprostitvenih tehnik, meditacij, praks čuječnosti (mindfulness). Več je tudi povpraševanj po pomoči pri socialni anksioznosti in obvladovanju kemičnih in nekemičnih odvisnosti. Prav te so se v času “korona” krize namreč zelo povečale.
Vsa ta povpraševanja vidim kot pozitiven korak. Kot odraz želje ljudi, da si v tej krizi pomagajo in zrastejo.
Dobrodošli v novi realnosti – da bi bila bolj človeška, bolj pisana in bogata s hvaležnostjo za življenje, ki nam je dano!
Vabljeni tudi k ogledu spodnjega videa, kjer se je z našo sogovornico o “korona” krizi pogovarjal igralec Jan Bučar.
Preberite še:
Pred 22 leti sta zavrnila splav. Zdaj pa njuna hči navdihuje druge
Preberite še:
Verjela je v svoje sanje in tako ima danes čisto “svoj” vrtec
Preberite še:
6 svetnic, ki so bile matere samohranilke
