Po skoraj treh mesecih je napočil dan, ko se je tudi moj najstarejši otrok lahko vrnil v šolske klopi. Res, da samo za tri tedne, kolikor jih je še preostalo do konca šolskega leta, a tudi to je boljše kot nič, kajne?
Šolanje na daljavo je bilo vsekakor zanimiva izkušnja
Izkušnja, za katero bi še pred nekaj meseci mislila, da je ne bo potrebno “sprobati”. Moji trije otroci so v šestem in tretjem razredu ter v vrtcu (jeseni nas čaka prvi razred). Čeprav so karanteno dobro prenašali, ker, hvala Bogu, nimamo težav s tem, da smo veliko skupaj – smo bili tudi pred karanteno in bomo oziroma smo tudi po njej – pa so od začetka karantene vsi zelo pogrešali svoje vrstnike. Ker so trije, jim dolgčas v klasičnem smislu ni bilo. A družbe vrstnikov ne moremo nadomestiti ne starši ne sorojenci.
Preberite še:
6 otrok in šolanje od doma: Včasih si zaželim, da bi mi prišla pomagat Mary Poppins
Ko je v začetku maja postajalo jasno, da se bo vrnitev v šole in vrtce na tak ali drugačen način zgodila, so se vsi trije tega zelo razveselili. In ko je prišla novica, da se v šolo vrača prva triada, ostali (razen devetošolcev) pa ne, je bil naš najstnik precej razočaran. “To ni pravično,” so bile pogoste besede iz njegovih ust. Če se je v prvih nekaj tednih šolanja od doma na neki način veselil miru, ki ga je prinesla odsotnost šole, pri tem imam v mislih predvsem, da je odpadlo “tečnarjenje” učiteljic in učiteljev, pa je kar kmalu priznal, da šolo zelo pogreša.
Šolsko delo v osami
Po nekaj tednih je začel pogrešati celo učitelje in klasično shemo hoje v šolo. Zato smo ga spodbujali, da se je enkrat ali dvakrat tedensko v živo dobil s kakšnim sošolcem, da so lahko med sprehodom in normalnim druženjem predebatirali kakšno zanje pomembno stvar. Noben zaslon, nobena telekonferenca in noben telefonski klic tega ne morejo nadomestiti ali zamenjati.
Preberite še:
3 stvari, ki bi jih morali ohraniti tudi po koncu epidemije
Ko sta naši punci od srede maja naprej zjutraj veselo odšli vsaka na svoj konec, ena v šolo in druga v vrtec, sem ga opazovala, kako mu je počasi upadala volja. Pri tem moram povedati, da je za fanta njegovih let zelo discipliniran in da šolsko delo ni bilo pod vprašajem. A ko je vsako jutro vzel svoj prenosnik, ki smo ga v tem času usposobili, da je lahko opravljal šolsko delo, ter poklapano odšel v svojo sobo, mi je bilo hudo.
Nisem za to, da je šola buljenje v ekran
Smisel življenja 12-letnega dečka namreč po mojem mnenju ni v tem, da vsako dopoldne preždi za svojim ekranom in v osami izpolnjuje šolske naloge. Tudi učenje ima povsem drugačno, živahnejšo in bolj privlačno dinamiko, če se odvija v razredu z vrstniki, če je pospremljeno s strokovno učiteljevo razlago in živimi komentarji. Razredna dinamika v šoli prispeva k temu, da snov postane bolj otipljiva, da si jo bolje zapomnijo in hitreje usvojijo. Večina otrok delu od doma, ki je bolj podobno študiranju na fakulteti, pač ni dorasla.
Preberite še:
Kako pripraviti otroka, da vam bo doma priskočil na pomoč
Res je, da v tem času ni bilo nobenih težav z disciplino, ki jih prinese živahno življenje v šoli. Ni bilo učiteljskih mailov v slogu “vaš sin je bil danes v razredu zelo živahen/je spet preveč klepetal/ni upošteval učiteljičinih opozoril” in podobno, a menim, da so tudi tovrstne izkušnje, podobno kot kakšen prepir s sošolci, do katerega seveda neizogibno pride, nujen del življenja in odraščanja otrok.
Zato sem iskreno vesela, da lahko danes vsi trije moji otroci spet doživijo del tiste “normale”, ki jim pripada in ki ne bi smela biti luksuz. Upajmo, da šolanje od doma v prihodnosti ne bo postalo praksa, ampak le še oddaljen spomin na čas preizkušnje, ki smo ga nekako uspeli prestati, pri čemer je bilo to v enaki meri težko za nas, starše, kot tudi za naše otroke.
Preberite še:
Katera pravila po novem veljajo za obisk cerkve in svete maše? Bomo še nosili maske?
Preberite še:
Po “korona” krizi: Namesto črnogledih scenarijev se raje posvetimo razvijanju psihološke čvrstosti
Preberite še:
Zakaj starši odlagajo vpis otrok v šolo?
