Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Življenje brez nog in z eno roko: “Nikoli me niso zavijali v vato”

web 3 darko djuric
Deli

Življenje je pred Darka Đurića postavilo številne ovire, a je vse premagal z vztrajnostjo, trmo in humorjem

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Darko Đurić prihaja iz gorenjskega kraja Podbrezje. Verjetno ste že zasledili najmanj kako vest o njegovih plavalnih dosežkih. Pardon, paraplavalnih, saj se je zagrizeni športnik, ki trenutno piše diplomo na Fakulteti za poslovne vede, rodil brez obeh nog ter leve roke.

Pri dveh letih je dobil prve proteze, mukoma je shodil tri leta pozneje, kot desetletnik pa se je naučil plavati. Ker biološka mama ni mogla skrbeti zanj, sta ga v rejništvo vzela gorenjska zakonca Debeljak, ki sta mu nudila enako toplino in podporo kot svojim štirim otrokom, za kar bo Darko večno hvaležen.

Vztrajnost staršev in njegova trma

“Vsi so me zelo lepo sprejeli, tudi bratje in sestre. Oče in mama sta mi nudila vse, kar sem potreboval. Odraščal sem na kmetiji. To mi je pomagalo, da sem se naučil samostojnosti. Nikoli me niso zavijali v vato. Tudi tedaj, ko sem jokal, da je pretežko hoditi (s protezami, op. a.). Ko sem želel odnehati, mi niso pustili. Danes bi verjetno kako pripombo na to imela socialna služba. (nasmešek) Ravno vztrajnost staršev in moja trma sta bili kombinacija, ki mi je zagotovila samostojnost in uspešnost,” se spominja Darko Đurić.

Trma je bila lastnost, ki je bila ena ključnih na njegovi športni in življenjski poti. Ta je bila na gosto posejana z ovirami. V petem razredu je denimo že poskusil plavati, a so mu dejali, da z eno roko ne more plavati naravnost. Poiskal si je drug šport, sedečo odbojko.

TANJA GLUSIC
SPORTIDA | ZŠIS-POK
Darko Đurić in Tanja Glušič, zmagovalca izbora za najboljše športnike med invalidi leta 2018

Prek odbojke v plavanje

Dobro mu je šlo, celo tako zelo, da je nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu. Prek žoge se je srečal z Zvezo za šport invalidov Slovenije – Slovenskim paralimpijskim komitejem (Zveza ŠIS – SPK). Tam so mu vlili svežega zaupanja vase: leta 2007, ob polnoletnosti, je resno zagrizel v plavanje.

Danes, 13 let pozneje, je lastnik osmih medalj z evropskih in svetovnih prvenstev, štirikrat je popravil svetovni rekord in med drugim dvakrat nastopil na paraolimpijskih igrah. “Iz vaškega pobiča sem postal svetovljan, videl sem ogromno sveta. Medalje in rekordi pa so bili nagrade za vse tiste, ki ste od malega verjeli vame,” se ozira v vzvratno ogledalo mladenič, ki življenje rad jemlje s ščepcem ali še raje dvema dvema humorja ter (samo)ironije.

Uspehi Darka Đurića:

“V življenju so se mi dogajale le dobre stvari”

Nikakor ne daje vtisa, da bi se zaradi telesne hibe počutil prikrajšanega: “Velikokrat pravim, da to, da sem se rodil brez nog in roke, ni slabo. V življenju so se mi dogajale le dobre stvari. Moje stanje je bilo nekakšen magnet zanje.”

Pot do uspehov je vodila prek velike predanosti. “Vsi moji trenerji vam bodo povedali, da je moj značaj zelo zahteven. Ko se odločil, da igram all in, dam res vse od sebe, to tudi storim. Ponavadi imam le dve prestavi: ali ne delam ali pa delam na 120 odstotkih. Vztrajnost in trma sta me pripeljali do tega, da sem tako samostojen,” ugotavlja in ne skriva, da je vzporedno z veliko posvečenostjo športu ob čustvenih situacijah včasih tudi impulziven.

Kdaj pa kdaj to utegne biti tudi koristno: “V zadnjih letih sem se sicer nekoliko umiril. A dogajalo se je, da sem kdaj z roko udaril po vodi ali pa je kaj kam poletelo.”

Od raztreščene bergle do naslova evropskega prvaka

Pred dvema letoma se je na evropskem prvenstvu v Dublinu njegova bergla po zanj skromnem petem mestu 100 metrov prosto razletela na več kosov: “Zlomljena bergla je bila nek filter,” ugotavlja: “Šlo je za zaporedje dogodkov. To se je moralo zgoditi. Na tekmovanju sem osvojil peto mesto, a v manj kot 24 urah sem se umiril in naslednji dan zmagal.” Postal je evropski prvak na 50 metrov prosto, pozneje pa je osvojil bron na štirikrat daljši razdalji.

Bili so uspehi, tudi neuspehi in razočaranja. Najpomembnejše je, da sem ob podpori ljudi, ki so bili ob meni, vztrajal tudi v krizah, slabših sezonah in se približeval svetovnemu vrhu.

Konec je

To sta bili njegovi zadnji kolajni na velikih tekmovanjih, čeprav si je na paraolimpijske igre v Tokio srčno želel. A že v zadnjih letih se je otepal težav z motivacijo. Zaradi koronavirusa so bile igre prestavljene za eno leto, Darkov proces treninga pa zavrt oziroma ustavljen. Še enkrat pa si vanj ni želel. Preprosto je zmanjkalo energije za nadaljevanje kariere.

web 3 dejan fabcic darko djuric
VID PONIKVAR | ZSIS-POK
Od športa sta se skupaj poslovila dva D-ja, Darko in Dejan.

“Sezono smo dobro zastavili, žal pa jo je zagodla pandemija in dvomesečna odsotnost iz bazena. Nejasnosti glede nove sezone, predvsem pa želja po novih izzivih, kjer bom lahko bolj napredoval, so me pripravile do odločitve, da tekmovalne kopalke obesim na klin, svoje mesto pa prepustim mladim plavalcem, ki so, verjamem, željni dokazovanja. Ob tej priložnosti bi se zahvalil Plavalnemu klubu Gorenjska banka Radovljica, kjer ste mi dali pogoje za treninge, ZŠIS-SPK za podporo, vsem trenerjem, financerjem in tistim podpornikom, ki ste me spremljali ter vzpodbujali, tudi ko mi ni bilo lahko. Zame to ni konec, je le nov začetek,” sporoča Đurić, ki si želi ostati v parašportu kot podpora mladim invalidom.

Želim si, da bi bili mladi sposobni preiti iz rekreativnega načina treninga v profesionalnega. Da bi spoznali, da to ni enostavno. Invalidnost ni izgovor za manj dela, ampak je razlog za več dela.

Dvojno slovo

Tekmovalnemu športu – rekreativno bo še vedno dejaven pri odbojki sede, pararagbiju in parakolesarstvu – je pomahal v slovo skupaj še z enim uspešnim asom, ki smo ga na Aleteii že predstavili. To je Đurićev vzornik, nekdanji “cimer” na plavalnih tekmovanjih, zdravnik in parakajakaš Dejan Fabčič.

Za konec smo Darka povprašali še, kako se pri Slovencih z leti spreminja oziroma napreduje odnos do športnikov invalidov. “Od leta 2012 je bil  na tem področju narejen velik napredek. Želeli bi si kak prenos v živo, podstrani, ki se ukvarjajo le s parašportom, odvisni smo od prepozavnosti. Sponzorji se pojavljajo, ko si v središču pozornosti, mediji pri tem igrate veliko vlogo,” je pojasnil.

Adijo, politično korektno nakladanje

Darko se doma z velikim veseljem druži z nečakom in tremi nečakinjami. Pred kratkim mu je ena od njih zastavila preprosto vprašanje, zakaj je nehal plavati. “Začel sem ji nakladati neke politično korektne odgovore. Nato me je otroško vprašala: ‘Se ti ne da več? Vidiš, len si!’ Nečaki so face, velikokrat mi polepšajo dan.”

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.