Če vprašate starše, ali imajo katerega izmed svojih otrok raje od drugih, bodo najverjetneje odgovorili: “Seveda ne! Vse svoje otroke imam enako rad/a. Vsak zase je nekaj posebnega.”
In vendar, če bi se vsi starši vprašali, kako se odzovejo – pozitivno in negativno – na vsakega izmed svojih otrok, bi se morda zavedli, da v resnici imajo nekoga malce raje od drugih. Čeprav vztrajajo pri svoji (pristni) ljubezni, včasih nevede izrečejo kakšno pripombo, ki sicer ni zlonamerna, vendar veliko pove o odnosu do posameznega otroka. Nekdo recimo povsem nedolžno reče: “Tale je čisto podoben moji strani družine; tisti tam pa je kot moja tašča.” Takšni komentarji lahko nakazujejo različen odnos do posameznega otroka, otrok pa vsako tovrstno razliko nehote občuti.
Preberite še:
Dobronamerne pripombe v zvezi z vzgojo otrok, ki jih raje zadržite zase
Občutek “neljubljenosti”
Tudi če starši to odločno zanikajo, otroci zaradi takšnih pripomb kmalu začutijo, da imata mama ali oče v družini svojega ljubljenčka. To pa lahko povzroči globoke delitve med sorojenci. Na dan privre ljubosumje, posebno, če v vrtinec občutij dodamo še druge vzroke, kot so nadarjenost pri enem otroku, športni uspeh pri drugem, ali pa novorojenček, ki v trenutku prevzame nase vso pozornost matere in očeta. V tem primeru se pri otroku hitro pojavi občutek, da ni ljubljen!
Zato je že od vsega začetka izredno pomembno, da se starši ves čas dobro zavedajo svojih občutij. Zakaj ne bi priznali, da se nam eden od otrok zdi malce bolj ljubek, da je drugi nagnjen k nadležni nagajivosti, tretjega pa prav posebej občudujemo, ker na nek način izpolnjuje naše sanje? Ali pa smo za enega od njih zaradi njegove bolezni ali invalidnosti malce bolj zaskrbljeni in zato nanj še posebej navezani? Najbolj nevarno je, če svoja čustva zanikamo.
Preberite še:
Kaj storiti, ko se otroci ne nehajo prepirati?
Vsakemu otroku pokažite, da je nekaj posebnega
Ko si starši enkrat priznajo, kaj jim je pri določenem otroku bolj všeč, bi si morali temeljito ogledati vse pozitivne lastnosti in lepoto vsakega otroka posebej. Ne smemo pozabiti, da si vsak otrok želi biti ljubljenček svojih staršev. In če ni, bo imel občutek, da sploh ni ljubljen.
Na srečo starši zmorejo svoje otroke ljubiti tako, kot da je vsak izmed njih njihov najljubši. Pomembno je, da vsakemu otroku pokažemo, kako edinstven je in na kakšen način se razlikuje od svojih bratov in sester: “Ti si rubin, ti si smaragd, ti safir itd.” Skrivnost je v tem, da nikomur od njih ne povemo: “Ti si diamant!”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Družinsko življenje s tremi pubertetniki je svojevrstna preizkušnja, vedno polna izzivov”
Preberite še:
Ali Bog želi, da ostanem sam?
Preberite še:
Izgubljena srednjeveška cerkev bo leta 2021 “vstala” iz jezera Vagli v Italiji
