Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Začnite svoj dan z dobrim, lepim in resničnim. Naročite se na Aleteijine e-novice!
Naroči me!
Aleteia

“Družinsko življenje s tremi pubertetniki je svojevrstna preizkušnja, vedno polna izzivov”

OSEBNI ARHIV
Deli

Ženska ženski – žena, mama in pediatrinja Eva Miler Mojškerc

Eva Miler Mojškerc je mama treh otrok, najstnikov in pediatrinja v splošni bolnišnici v Slovenj Gradcu, kjer je kot zdravnik zaposlen tudi njen mož. Ko ni v službi, veliko svojega prostega časa nameni za delo v župniji, kjer je med drugim v ekipi Temeljne voditeljske skupine, sovoditeljica tečaja Alfa, aktivna v Dekanijskem odboru za družine, obiskuje pa tudi skupino Blagor ženskam. Kot pravi, projektov in navdihov zanje v njihovi Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec na čelu z župnikom Simonom Potnikom nikoli ne zmanjka.

Bila je tudi aktivna skavtska voditeljica, veščine, pridobljene v skavtskih letih, pa s pridom uporablja tako v službi kot v župniji. Čas rada preživlja tudi v kuhinji, trenutno pa je “zasvojena” s priljubljenimi drožmi. Zelo uživa v naravi, kjer se pogosto pridruži možu na njegovih adrenalinskih podvigih.

Pravi, da si življenja ne predstavlja brez družine, pa tudi ne brez življenjskih izzivov, ki ji omogočajo osebno rast.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Vsekakor brez budilke. Nisem ravno jutranji tip, tako da uživam, če lahko malo dlje spim, se zbudim ob ptičjem petju in družbi moža. Tak idealen začetek se zgodi mogoče enkrat tedensko, sicer pa me mož skoraj vsak dan pričaka z zajtrkom, tako da je, vsaj kar se tega tiče, skoraj vsak dan idealen.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Ok, pa gremo novim dogodivščinam naproti. V mislih preletim koledar oz. obveznosti za tisti dan. Vmes seveda popravljam drobne lepotne napakice na obrazu in klasično ugotavljam, da sem spet tisti dve minuti prepozna za odhod v službo.

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… se na ta način bolje počutim v svoji koži, sem bolj samozavestna, predvsem pa izražam tudi spoštovanje do tistih, s katerimi prihajam v stik. Seveda tudi uživam v kakšni posebni priložnosti, ko pride na vrsto tista oblekica, ki čaka v omari na osebno priložnost; v službi smo namreč oblečeni v uniforme. Ob teh redkih priložnostih, ko se lahko še posebej uredim, se dobro počutim.

OSEBNI ARHIV

4. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
… iz mene potegne še neznane dimenzije, tudi ekstreme. Dokler nisi mama, ne veš, kakšno bolečino zmoreš prenesti ob porodu, koliko lahko ljubiš in to ljubezen deliš, kako si lahko vztrajna in dosledna ali popustljiva, odpuščajoča pri vzgoji. Ne veš, da lahko več let (sicer z vmesnimi presledki) dojiš, vstajaš ponoči (najprej ob zbujanju dojenčkov, malčkov, nato ob večernih izhodih najstnikov).

5. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Na srečo sva z možem v enakem poklicu, sva zdravnika, oba se ukvarjava s področjem gastroenterologije, jaz s pediatrično, mož z internistično, delava v isti bolnišnici, tako da, če ne drugače, se za nekaj minut vidiva na kosilu. Veliko službene aktualne tematike predebatirava skupaj. To se nama zdi dragoceno, sploh če imava za sabo težka dežurstva.

Sicer imava ob večjih otrocih kar nekaj časa za naju, predvsem nama je čas karantene zaradi odpadlih številnih obveznosti prišel prav za skupne popoldanske kolesarske izlete v hribe. Vključena sva v dve zakonski skupini, ki naju spodbujata – tudi z “obveznimi zmenki”, da se posvečava drug drugemu. Vsaj dvakrat letno že kar vnaprej načrtujeva kakšen “vikend pobeg” v dvoje, duhovne vaje na Mirenskem gradu pri p. Vitalu Vidru v jesenskem času pa so stalnica.

6. Ste pediatrinja. Kaj vas je pripeljalo v ta poklic in kako vas delo z malimi pacienti bogati?
Že ko sem bila mlajša, sem imela razvit občutek za pomoč sočloveku v težavah, zato je bila medicina skoraj logična izbira. Sicer mi je teta, ki je bila prav tako pediatrinja, ob vpisu na medicinsko fakulteto svetovala, naj resno razmislim, ker medicina, sploh pa usklajevanje družine in urnika dela z dežurstvi vred, ni preprosta. No, pa sem se vseeno odločila in mi nikakor ni žal, ker lahko tudi na ta način živim svoje poslanstvo.

Zakaj pediatrija? Delo z otroki me polni z nalezljivo energijo. Otroci so izjemno iskreni, navdihujoči, pozitivni. Na nek način tako ostajamo tudi pediatri vsaj po srcu večni otroci. 😊

OSEBNI ARHIV

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
S hujšimi osebnimi preizkušnjami se hvala Bogu še nisem velikokrat srečala. Morda najbolj travmatična izkušnja je bila rojstvo tretjega otroka, ki se je rodil prezgodaj, imel fetomaternalno krvavitev (imel zelo nizko vrednost hemoglobina) in je bil nekaj ur po rojstvu zaradi poslabšanja stanja prepeljan s helikopterskim transportom na nadaljnje zdravljenje v Ljubljano. Na drugi strani pa je bila takoj organizirana molitvena podpora na več koncih Slovenije. Sin je danes aktiven 15-letnik, Bogu smo res hvaležni zanj!

Nemoč, ki sem jo takrat občutila – ko sem bila samo mama in ne zdravnica – je bila neskončna. Tako zdaj v polnosti razumem, sočustvujem s starši novorojenčkov, drugih hudo bolnih otrok, ki morajo iz naše bolnišnice na zdravljenje na terciarni nivo. Včasih s kom podelim svojo izkušnjo, predvsem z namenom, da starše opogumim, naj zaupajo. Vsekakor je dinamično družinsko življenje s tremi pubertetniki tudi svojevrstna preizkušnja, vedno polna izzivov.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ja, za dežjem vedno posije sonce ali jutri je še ena priložnost. Velikokrat pomislim, kam bi uvrstila razlog, zaradi katerega sem slabe volje na lestvici problemov, težav, ki jih imajo drugi ljudje. Pa velikokrat vidim, da ne prilezem ravno visoko na tej lestvici.

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Vsekakor je najgloblji vir duhovnosti dnevna Božja beseda, včasih le vrstica. Za obe zakonski skupini z možem skupaj premišljujeva odlomke iz Svetega pisma. Zelo veliko mi pomeni tudi sodobna krščanska glasba, predvsem slavilne pesmi. Trenutno sicer ne prepevam v kakšni skupini, morda pa še pride ta čas.

Duhovno zelo močan je bil tečaj Alfa, ki sem ga sovodila že drugo leto – predvsem nagovori, pogovori ob omizjih so pustili velik pečat. Ponavadi se na letni bazi zgodi kakšno romanje. Občasno tudi kam dlje, npr. Taize, Medžugorje, Sveta dežela … Vsekakor pa je bližina Boga, ki jo čutim v naravi, izjemna.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
… lahko ženske naredimo svet barven, ne samo črno-bel. Občudujem moč, voljo, energijo, rodovitnost, duhovnost, ki jo skrivamo ženske v sebi. Večkrat se smejim možu, ko ga vprašam, kakšna se mu zdi npr. neka čokolada, in mi odgovori : “Čokolada pač!” Jaz pa začnem opisovati grenkobo kakava, svežino pomaranče in kakšen okus pusti v ustih, ko jo pogoltneš … Skratka, všeč mi je, da smo kdaj tudi zakomplicirane, morda ne z vsem takoj zadovoljne … Ja, to smo me. 😊

Ženska ženski

Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.


Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …


10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.

 

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.