Izkušnja bodoče neveste, ki ji je novi koronavirus preprečil poroko, kakršno si je želela
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša. Hvala vam! 🙏
Verjetno imamo vsi (zlasti ženske) precej idealizirano predstavo že o pripravi na poroko, kaj šele o poroki sami. Seveda se ta idealizem vedno vsaj deloma razblini. Nama so se štrene dodobra premešale tako, kot ni nihče pričakoval. Koronavirus seveda.
Poročila naj bi se aprila, zadnja vabila pa sva razdelila teden pred uvedbo karantene, o kateri takrat še nismo nič slutili. Vseeno sva dobila prva vprašanja: “Kaj pa, če pride koronavirus? Bo treba vse odpovedati?” Prvič sva pomislila, saj res, kaj pa če …
Ko so sredi marca začeli veljati strogi ukrepi, sva vedela, da iz te moke ne bo kruha. Moj prvi odziv je bil miren. Prav, počakati bo treba na boljše čase. Po nekaj tednih pa se je vedno bolj pojavljal občutek krivice in nemoči: ko se končno odločiš za dogodek svojega življenja, po vseh preprekah, ki si jih preplezal, ti neki bedni virus prekriža načrte. Čutila sem, da je res čas, da narediva korak naprej in da odnos brez njega stagnira. Zdaj pa ta korak ni mogoč.
Prišel je konec aprila in z njim sproščanje ukrepov. Začela sva načrtovati preprosto različico praznovanja za 50 ljudi. Nekoč jih bodo že dovolili toliko, sva si rekla. Ko je bila ta ideja že precej dodelana, je prišla informacija, da junija ne bo več omejitev glede števila gostov na zasebnih slavjih. Ja, hvala! Torej še enkrat vse organizirati znova?
Moja glava že zdaj ve, da položaj ni dramatičen. Mesec gor ali dol. Toda najhuje je stvari ne imeti pod nadzorom. En dan 15, drugi dan neomejeno. In kaj, če čez en mesec znova vse “zaprejo”? Kličeš v restavracijo, kjer naj bi bilo poročno slavje, pa ti nihče ne zna povedati, kako bo to slavje sploh lahko izvedeno. Za vse so to čisto nove razmere.
Naveličanost
Želim si, da bi bilo vse že enkrat za nama. Ne ljubi se mi več. Ko si najslabše volje, pomisliš, da bi šla v neko zakotno cerkvico katerikoli dan v tednu in se poročila le ob prisotnosti prič. Zunanje slavje mi tako ali tako ne pomeni veliko. Kot introvertiranki mi je pomembno predvsem to, kaj se dogaja v meni. A hkrati seveda nočeva izključiti družine in prijateljev. Vse življenje so že z nama, ogromno so žrtvovali za naju, ni pravično, da se ob tem velikem dogodku ne bi veselili z nama.
Nemoč
Nisva kriva, da se je vse tako odvilo. Niti nisva mogla vplivati, kdaj bodo ukrepi sproščeni, niti ne veva, ali se bodo morda znova poostrili. Ni v najinih rokah, kdaj bova lahko uskladila vse sodelujoče in našla nov datum za poroko, ker je še preveč neznank. Ko lahko samo sediš in čakaš.
Prepuščanje
Zdaj intenzivno prosim Marijo, naj uredi, da se bo enkrat vse “poklopilo”. To mi da še največ miru. Upala sem, da se bomo uspeli uskladiti za 13. junija, saj so se 13. v mesecu dogajali njeni fatimski obiski. Lep datum bi bil tudi praznik Marijinega brezmadežnega srca, 20. junija. Tudi takrat ne gre. Prav, zdaj pa naj ona “zrihta”.
Zakaj se nama to dogaja?
Pravijo, da se vse zgodi z nekim namenom. Zato sem se začela spraševati, kakšen je ta namen za naju. Gotovo bi lahko bogatila svoj odnos, a ne uspeva nama prav pretirano. Zelo sem navezana na zakramente in teh dolgo ni bilo. Nisem se znala dovolj hitro prilagoditi, da bi lahko “vzdrževala” svojo duhovno kondicijo. Zato tudi odnos ni cvetel. Morda sem preveč popustljiva do sebe in bi morala vložiti več truda, a sem tudi v tem videla Božjo šolo za potrpežljivost, za izročanje stvari v Božje roke. Sem pa opazila precej dotikov nezasluženih Božjih milosti.
Očitno je, da je bila ta “koronska neporoka” zame šola kreposti, ki mi jih zelo primanjkuje: izročanja v Božje roke in potrpežljivosti.
Stvari se ne zgodijo, ko jaz hočem, ampak ko pride “Njegova ura”. Vem pa, da bo takrat, ko pride, še lepše, kot bi bilo, ko sem si zamislila sama.
Maja
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
