Morda se vam je že kdaj zgodilo, da ste v “mešani družbi” razpravljali o veri in vam je bil navržen naslednji argument: “Kako si lahko verna, če pa je povsem jasno, da sta vera in znanost med seboj skregani?” Ta argument se sklicuje na dejstvo, da v današnjem času, kjer znanost na vseh področjih igra tako pomembno vlogo v napredku človeštva, znanosti pač ne moremo kar zanemariti. Pa je res, da sta vera in znanost na nasprotnih polih? Ali morda vseeno ni tako?
Preberite še:
Vera in znanost ne gresta skupaj? Ne drži
Znanost in vera se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta
Znanost razlaga, kako se nekaj zgodi oziroma kako pride do nekega pojava. Vera pa razlaga, zakaj. Kaj je za vsem, potem ko podrobno razložimo vse mehanizme nekega dogodka na še tako mikro ali makro nivoju? Znanost nam lahko poda odgovore na številna vprašanja, vendar nam ne more dati odgovorov na vprašanja, kot so: zakaj živimo, kaj je smisel življenja, zakaj počnemo stvari, za katere vemo, da niso prav, kaj pomeni ljubiti in podobno. In o teh stvareh ni le normalno, da se sprašujemo, ampak je celo zelo nenavadno, če si v življenju ne zastavljamo teh vprašanj.
Pomislimo takole. Na štedilnik damo zavreti vodo. Pojav, da voda zavre, lahko razložimo kot fizikalni pojav, torej prek znanosti. Energija štedilnika se prevaja skozi kovinsko dno posode, zaradi nje pa se molekule vode začnejo gibati tako hitro, da to pripelje do temperature vrelišča, pri kateri določene molekule vode začnejo zapuščati vodno gladino in preidejo v plinasto stanje kot para.
Lahko pa odgovorimo tudi: zakaj voda vre? Ker smo si želeli skuhati čaj. Oba odgovora sta pravilna in se dopolnjujeta. Enako je pri znanosti in veri. Čeprav poznamo detajle iz evolucije našega planeta in vseh živalskih ter rastlinskih vrst na njem, pa nam odgovor na vprašanje: Zakaj? Kaj je počelo vsega in kdo je za vsem skupaj? lahko da le vera.
Preberite še:
Preživela hudo eksplozijo: “Znanost ne more razložiti, kaj sem doživela”
Znanstveniki kristjani iz zgodovine in danes
Morda niste vedeli, a številni znanstveniki v zgodovini so bili kristjani. Naj jih naštejemo le nekaj, med njimi pa lahko prepoznamo velike ume, ki so spremenili tok zgodovine zaradi pomena in veličine svojih odkritij. O številnih med njimi smo se učili pri urah fizike, kemije, matematike, biologije, filozofije in tako dalje. Marsikdo med njimi ne le, da je bil veren, temveč je bil celo duhovnik ali redovnik.
Med njimi so: Blaise Pascal (sestavil Pascalov trikotnik, odkril hidravlični tlak, mehanski kalkulator), Robert Boyle (odkril prvi plinski – Boylov zakon), Antoine Lavoisier (utemeljitelj moderne kemije), Michael Faraday (odkril elektromagnetno indukcijo), Gregor Mendel (utemeljil osnove genetike), Isaac Newton (pomislimo na njegove zakone fizike), John Dalton (njegova atomska teorija je osnova kemije, odkril je povezavo med temperaturo, volumnom in tlakom pri plinih), Galileo Galilei (fizik in astronom), Carl Friedrich Gauss (odkril Gaussov zakon porazdelitve, zakon magnetizma), René Descartes (filozof in matematik), Leonardo da Vinci (izumitelj, poznavalec človeške anatomije, matematik in slikar) in številni drugi.
Preberite še:
5 velikih odkritij katoliških znanstvenikov
Vsem je skupno to, da so prav zaradi svoje vere v Boga želeli o svetu, ki jih je obdajal, izvedeti več. Vera jih torej ni ovirala, niso bili znanstveniki kljub temu, da so bili verni, temveč so bili znanstveniki zaradi svoje vere.
Tudi številni današnji znanstveniki so verni ljudje. Če pogledamo obsežne sezname prejemnikov Nobelove nagrade, lahko ugotovimo, da je bilo med letoma 1901 in 2000 več kot 65 odstotkov Nobelovih nagrajencev kristjanov. Iz tega je jasno, da ne more biti nobenega temeljnega konflikta med tem, da je nekdo znanstvenik in da verjame v Boga.
Preberite še:
Dar posebnega prijateljstva
Preberite še:
Da bi se spopadla s smrtjo svojih sinov, je začela teči. Danes jih šteje 105 in to še vedno počne!
Preberite še:
11 preprostih dejavnosti, zaradi katerih se boste bolje počutili
