Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Sprejeti tisto, česar ne moremo spremeniti: misija (ne)mogoče?

in thought
Nadino | Shutterstock
Deli

Covid-19 je naše življenje obrnil na glavo in nam vsilil kopico sprememb, ki so pogosto zelo moteče. Kako se prilagoditi na to novo stvarnost?

Spremembe so del našega vsakdana: otroci rastejo in starši se starajo, službene zahteve vodijo v spremembe in selitve, vpis v še neznano šolo, podati se v neznan poklic, zdravstvene težave, ki nenadoma zaustavijo vse naše aktivnosti, ali pa brezposelnost, ki dodobra zmanjša hitrost vlaku življenja. Gledano širše gre tudi za razvoj sveta, ki nas obkroža, spreminjanje mentalitete, tehnični in tehnološki napredek, menjavanje svetovnih ravnotežij itd.

Leta 2020 se ves svet sooča s koronavirusom in nadlogami, ki jih ta prinaša: izguba bližnjega, službe, odpoved potovanj in drugih osebnih načrtov. Kako kar najbolje živeti z vsemi temi spremembami v naših življenjih?

Sprejeti in se odpreti nepredvidljivim novostim

S spremembami se spopadamo bolj ali manj uspešno, odvisno od našega značaja in osebne zgodovine. Nekateri spremembe sprejemajo z lahkoto, se prilagodijo novemu in se konkretnih težav lotijo kot izzivov, ki jih je treba premagati. Spet drugi vržejo puško v koruzo zaradi strahu in anksioznosti pred nečem noovim, stalno premlevajo obžalovanja iz preteklosti, čutijo, da so se izgubili in da se več ne najdejo. Prav ti bodo morali iz zaprašenih omar potegniti zaklad dobre volje, da bodo lahko svojo novo situacijo vzeli v svoje roke.

Dinamika sprememb zahteva torej spravo dveh kriterijev. Prvi je trdna, a ne toga zakoreninjenost v svoji preteklosti. Drugi je sprejemanje tega, da se vsaj delno odpremo za nepredvidljivo novost.

Tako kot drevo mora tudi človek hkrati pognati svoje veje visoko v prihodnost in svoje korenine trdno v preteklost.

“Pridi in hodi za menoj!”

A kako biti odprt za spremembe? Kako jih sprejeti brez togosti in slabe volje, tudi ko nam te prekrižajo načrte in nam iz objema iztrgajo, kar nam je pri srcu? Tako, da jih sprejmemo kot Božji klic. Klic, podoben tistemu, ki ga je prejel Abraham: “Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodbine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal” (1 Mz 12,1).

Ko smo primorani spremeniti način dela, načrte za počitnice, zamenjati poklic, sprejeti kako nadlogo ali se soočiti s smrtjo bližnjega, imejmo v mislih naslednje besede: “Pojdi iz dežele svojih projektov, omejitev in spominov. Pridi, hodi za menoj!”

 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Paula C. Qualizza.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.