Samski način življenja je izrazito v porastu. Nekateri ostanejo samski po neuspelih poskusih hoje v dvoje, drugi nikoli niso čutili zares močne želje po tem, da bi bili v paru. Nekateri so dolgo upali, da bo nekdo drug naredil prvi korak in izgubljali dragocena leta ali preprosto niso imeli prave priložnosti. Razlogov je prav toliko, kolikor je posameznikov.
Samski ljudje so deležni najrazličnejših opazk: “Zate ni nihče dovolj dober?” Sliši se tudi nedobronamerne pripombe: “Nobena ga noče” ali “Kdo bi jo pa maral?” Nelepa so tudi ugibanja za hrbtom: “Mogoče je pa ‘drugače’ usmerjen, usmerjena?” Do samskih smo pogosto krivični in polni površnih sodb, za skupnost pa je njihov delež zelo dragocen.
Preberite še:
Ali Bog želi, da ostanem sam?
Biti za nekoga
Tudi če smo sami, smo “za nekoga”. Če pomislimo, kateri odnosi vežejo veliko naše energije in osebnega časa, bomo našli del odgovora na to vprašanje. Vprašamo se lahko tudi, za koga smo radi tukaj in za koga smo dragoceni? Najpogosteje so to odnosi s primarno družino in prijatelji, naš angažma v družbi ali cerkvi, lahko pa tudi intenzivni službeni odnosi. Če smo morda v mislih intenzivno z nekom, ki ni več del našega življenja, bivši partner, partnerka, fant, punca, in to razmišljanje veže veliko energije, je čas, da se poslovimo od teh ujetosti in zadihamo na novo.
Družinski odnosi
Primarni družinski odnosi z mamo, očetom nas vse dolgoročno zaznamujejo. Tudi če ne živimo več doma, smo na svojem ali pa “v tranzitu”, imamo potrebo, da bi svoj notranji svet delili z drugimi, želimo, da nas nekdo vidi, čuti z nami, nam da odmev, je na naši strani, nas razume. Če smo odrasli, je razmejitev nujna, starši ne morejo biti več naši primarni sogovorniki, ustvarimo naravno distanco do svojih sester ali bratov, kar ne pomeni, da nismo povezani, naredimo pa odmik, ki nam omogoča, da zastavimo življenje po svoje. Obdobje odmika je včasih daljše, drugič krajše, pomembno je, da zaplujemo tako, da začutimo, da imamo kisik v pljučih.
V Sloveniji zelo veliko odraslih otrok sobiva s starši v isti hiši. To prinaša prednosti in slabosti, ampak odmik osebnega notranjega sveta je nujen. Drugače se bomo vedno jezili na starše, da nas v tem in onem niso podprli in razumeli, in jih bomo imeli radi na ambivalenten način: odnos nas bo dušil in čutili se bomo nesvobodne.
Preberite še:
Je samskost dokaz, da je z mano nekaj narobe?
Zdrav odnos do službe
Več raziskav je pokazalo, da je samska ali pa spet samska oseba idealen delavec: lahko podaljša službo, opravlja nadure, laže ga je poslati na teren, lahko vskoči za vikend. Povsod po svetu delodajalci odlašajo s pogodbami, tako da se razmere za osnovanje družine vzpostavijo pozno. Potrebna je pozornost, da se ne ujamemo v zanko deloholizma. Delo je vir zadovoljstva in potrditev, a te naj ne bodo v smeri potrjevanja ega, temveč v smeri, “da smo za nekoga”.
Naravno je, da tudi svoj notranji svet prinašamo sodelavcem, ampak pozor: ne pričakujmo preveč, službeni odnosi so vedno nekoliko obarvani. Včerajšnji zavezniki, dobri sodelavci, jutri nasprotniki pri istem projektu. Zato je pomembna zdrava bližina pa tudi zdrava razdalja; naučimo se ponuditi pomoč in zanjo tudi prositi. Tudi službeni odnosi so lahko dar, čeprav so lahko naporni. Ti odnosi naj ne postanejo vse, odprimo se še drugam, tam, kjer je več življenja.
Kaj se dogaja s hrepenenjem?
Pozorni bomo tudi na to, da z dragocenimi prijateljskimi odnosi ne prekrijemo primarnega hrepenenje po dvojini in iz tega izhajajoči družini. Sv. Terezija Deteta Jezusa je rekla: “Bog mi nikoli ni dal hrepenenj, ki mi jih ne bi mogel uresničiti.”
Nekaj preprostih izhodišč za razmišljanje o naših hrepenenjih:
- želim spoznati nekoga, sem odprt, naj se zgodi …,
- poskusil sem to in ono (katStik, zmenek na slepo, različne platforme), a mi zmanjkuje poguma, ker ni odgovorov na te poskuse,
- čutim, da se je hrepenenje v meni umirilo, našel sem svoj mir, svoje izpolnitve, sem v drži hvaležnosti za to, kar imam,
- pregovor “tudi star kres se lahko vname”, se lahko zgodi vsakomur; če bi srečal koga, ob komer bi preskočila iskra, sem svoboden in odprt za nov odnos.
Preberite še:
Naveličani samskosti? Tu je seznam “ukrepov”
Iskra zaljubljenosti
Iskra zaljubljenosti je “začetno darilo”, pogon odnosa, pravi Christian Gostečnik. Zelo velik dar je, da nekoga vidimo v drugačni luči. Lepo je, ko doživimo, da smo za nekoga drugačni, zanimivi. Najstniška leta in šolske ljubezni so za nami, znali smo jih pogasiti, zrela ljubezen pa zahteva naš angažma. Veliko načinov je, kako se spoznati, “ljudje se zaljubljajo na skrivnosten način”, se lahko strinjamo z znanim napevom Eda Sheerana.
Začetek dvojine zahteva, da se odpremo: se pustimo dotakniti čustveno, miselno, fizično. Stvari se zgodijo postopoma, nikar ne drvimo v odnose. A dvojina v svoji poročni obliki zahteva, da nekdo vstopi v našo intimo, v naš svet, vonj …
Obstaja tudi strah pred intimo: morda imamo od doma vzorec, da med starši ni bilo privlačnosti ali ni bilo spoštovanja, spolnost je bila dolžnost, vladalo je nasilje, seksizem ali pa spolna zloraba.
Medijska podoba spolnosti, ki je iluzorna, montirana, predstavljena kot neka usodna privlačnost, pornografija – vse to nam daje napačno podobo intimnega odnosa, ki je v svojem jedru preprost, zaupen in povezujoč. Omrežja so naletela na plodna tla, ker nas zrcalijo, prek njih se odzivamo, imajo pa to to slabo plat, da smo sami arhitekti svoje podobe, in tudi odziv, ki ga dobimo, je zato samo nek odmev na to, kar dovolimo, da se vidi.
Preberite še:
“Odnos je preveč resna stvar, da bi se pretvarjali!”
Podarjeni in izbirni odnosi
Nekateri neprostovoljno samski veliko svojega časa podarijo Cerkvi, občestvu, kjer se tkejo zelo dragoceni, dolgotrajni odnosi. Če je občestvo zdravo, se naš podarjeni čas spreminja v rodovitno prst, se tukaj rojeva zastonjskost, dajemo in prejemamo. Freddy Mercurry, pevec legendarne skupine Queen, deklarirani gej, je, ko je bil že okužen z aidsom, rekel, da si je vse življenje želel ljubečega trajajočega odnosa. Tega si vsi želimo. Cerkvena občestva imajo to dimenzijo, da so trajna.
Niso samo sad nekega trenutnega navdušenja, kot denimo skupina na Vibru ali Instagramu, kjer je dogajanje intenzivno eno pomlad, ampak gradimo odnose dolgoročno: pokažemo lahko aktivno in tudi ranljivo plat sebe. Ljudi srečujemo znova in znova in naše vezi postajajo trajne.
Odnosi, ki so nam dani od Boga, so podarjeni; to niso samo sanjski ali pa idealni odnosi, ampak taki, v katerih rastemo, zorimo – v obeh smereh. Ne umikajmo se iz odnosov, bolje je, če se naučimo postavljati meje in se učimo vzajemnosti, empatije.
Podarjeni odnosi so lahko tudi naporni, zahtevajo premišljevanje, opravičilo, a so dobri za našo rast. Taki odnosi so bolj resnični od izbirnih, v katerih sami izbiramo ljudi, ki so po naši presoji prijetni, ali pa se zanje na vse pretege trudimo brez pravega učinka.
Preberite še:
Kako najti dobrega življenjskega sopotnika?
Osamitev samskih
Čas izolacije jo pokazal, da je osamitev posebej boleča za samske. Zdelo se je, da so vsi pozabili na nas. Drugi se ukvarjajo z otroki in se sprehajajo s partnerjem, mi pa smo kot osameli otoki sredi zaprte družbe. Dolge ure v družbi sami s seboj smo lahko opazili, kako zelo potrebujemo bližino; virtualen stik ne more nadomestiti nasmeha, prijateljske besede v živo, klepeta ob kavi. Nič ne bo narobe, če tvegamo prvi korak in pokažemo bližnjim, da jih potrebujemo.
Avtor prispevka: A. C.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
6 stavkov, ki jih želi slišati samska ženska
Preberite še:
Zakaj moji nečaki nočejo, da bi se poročila
Preberite še:
Samska na praznik zaljubljencev? “Na silo ne bom z nekom”
