Do 12. leta je bila Italijanka Giulia Gabrieli čisto običajno dekle. Rodila se je leta 1997 v Bergamu, mami Sari in očetu Antoniu. Nekaj let pozneje se jim je pridružil še brat Davide. Bila je zabavna, pogosto malce zasanjana, rada se je lepo oblačila, preživljala čas z najboljšo prijateljico Chiaro, oboževala je potovanja in poslušanje glasbe. A v nekem trenutku se je vse spremenilo in v njenem mladem življenju se je pojavilo ogromno trpljenja.
Njeno duhovno bogato pričevanje je po njeni smrti s pomočjo njenih zapiskov in video pričevanja izšlo v knjigi Zvezda sredi neba.
Preberite še:
Neustrašna najstnica, ki je oznanjala resnico politikom
Diagnoza: tumor
Avgusta 2009 so z družino preživljali počitnice na morju. Med branjem knjige je opazila, da je njena roka močno zatekla. Sprva so mislili, da jo je pičila kakšna žuželka. Oteklina ji je ponoči povzročala hude bolečine, zaradi katerih ni mogla spati. Isto noč je sanjala, da so ji zdravniki povedali, da ima tumor.
Ker je imela njena mama ob nastali situaciji slab občutek, so se odpravili k pediatrinji, ki jih je napotila na nadaljnje raziskave. Nekaj dni pozneje so jim sporočili diagnozo: tumor. Zdravniki so zagotovili, da bo ozdravela, zato Giulia ni razumela, zakaj njena mama tako veliko moli. “Tako ali tako bom ozdravela. V čem je torej problem? Ni potrebe izgovarjati vseh teh molitev.”
Januarja 2010 je tumor skoraj povsem izginil in roka ji ni več otekala. Vedela je, da še ni popolnoma zdrava in da bo še vedno morala hoditi na kemoterapije, vendar je bilo več kot dovolj vzrokov za pozitivno mišljenje. Prepričani so bili, da so bolezen že premagali, a je sledil ponoven padec.
Preberite še:
“Kljub dvema tumorjema vse bolj cenim svoje življenje!”
V fotogaleriji preberite nekaj njenih navdihujočih misli.
Bolezen se pojavi še drugič
Septembra 2010 so na rednem pregledu ugotovili, da se je bolezen zopet pojavila, in sicer v še agresivnejši obliki. Zbrani zdravniki so imeli solze v očeh, ko so povedali za diagnozo, ona pa je vstala iz postelje in vsakega posebej močno objela. Ko se je bolezen ponovno pojavila, je začenjala razumeti velik pomen molitve. “Moliti moram h Gospodu, da mi bo po kemoterapijah podaril milost popolnega ozdravljenja. Moliti moram, da bi mi dal moči, da bi zmogla iti naprej, da bi zmogla prenašati terapije in da bi jih znala sprejeti!”
Do potankosti je poznala svojo bolezen, naučila se je razločevati različna zdravila in njihove učinke. Zdravniki so se večkrat šalili, da je njihova svetovalka pri zdravljenju. Z vsakim od njih je imela zelo osebne in zaupne odnose. Bili so njeni superjunaki in pobesnela je, ko je po televiziji slišala govoriti o “slabem zdravstvu”. Prav zaradi vseh požrtvovalnih zdravnikov, ki jih je spoznala med zdravljenjem, je želela postati pediatrična onkologinja.
Preberite še:
Tumor in šest operacij. “Imaš upanje, da smisel obstaja, čeprav ga ne vidiš”
Gojila hvaležnost
Od prvega trenutka naprej si je želela ne glede na razplet za saboj pustiti nek pečat. Kljub bolezni sta bili zanjo in za njeno družino zadnji dve leti zelo lepi. Bolezen je preoblikovala v hvalnico življenju in ob tem vedno bolj poglabljala svojo duhovnost.
Hvaležna je staršem, da so ji izkazovali veliko zaupanja in ji povedali vse. “Strinjam se, da moraš pri otroku, še posebej, če je še zelo majhen, uporabljati malo domišljije, mogoče mu razložiš s pomočjo kakšne zgodbice, kaj se dogaja. Vendar pa mu je, ko enkrat doseže starost, pri kateri že lahko razume stvari, treba povedati, da gre za resno stvar in da mora tudi on sodelovati.”
Preberite še:
Na bolezen nismo nikoli dovolj pripravljeni
Pisateljski talent
Ves čas si je prizadevala, da bi kljub bolezni nadaljevala običajne stvari v življenju. “Ko sem še hodila v šolo, sem si izmišljala vse mogoče bolezni, da mi ne bi bilo treba k pouku. Zdaj pa bi z veseljem prezrla nekatere svoje bolečine, samo da bi se lahko vrnila tja.” Zbrala je vso potrebno energijo in zaključila 7. razred. Učitelje je navdušila s svojimi pisnimi izdelki in si s tem prislužila stoječe ovacije. Dvakrat je bila nagrajena na literarnem natečaju. Da bi opogumila otroke, obolele za rakom, jim je napisala pismo.
Poglobila svojo vero
Le dva meseca pred začetkom bolezni je Giulia prejela zakrament svete birme. Spraševala se je, kaj lahko stori, da bi bila vredna prejetih darov Svetega Duha in da bi živela po njih. “Res nisem razumela, kaj lahko naredim za Gospoda. In glej, dva meseca po tem se je pojavila bolezen. Tako živim izkušnjo bolezni kot svojo birmansko nalogo. Zaradi tega se trudim, da bi vsak trenutek živela najboljše, kar se da.”
Preberite še:
Zaničevana deklica in njen čudoviti talent
V času bolezni je Bogu na široko odprla svoje srce. “Verovala sem že prej, ampak moja vera je bila zelo otroška: hodila sem k maši, ker so mi starši tako rekli, molila sem, ker so mi rekli starši. Zdaj pa resnično razumem, zakaj molimo k Bogu: ker nam je On vedno blizu.” Veliko se je zatekala k blaženi Chiari Luce Badano, ki je prav tako trpela za hudo boleznijo. Bila je dejavna članica gibanja fokolarov. Ves čas zdravljenja je spremljala maše po televiziji in redno prejemala obhajilo.
Zavedala se je, da s svojim trpljenjem rešuje mnoge ljudi in to jo je napolnjevalo s srečo. Z boleznijo je začela razmišljati tudi o smrti. “Seveda bi rada živela dolgo življenje, da bi uresničila vse svoje sanje. Vendar tudi smrt vidim kot nekaj lepega.” Žalostilo jo je, ko je videvala mlade, ki so zapravljali svoje življenje.
To je absurd: jaz se borim za življenje, na drugi strani pa obstaja mnogo ljudi, tudi moje starosti, 14 let, najprej s cigareto v ustih, potem preidejo na alkohol, potem na drogo … Jaz se borim za življenje, oni pa ga mečejo stran.
Preberite še:
Kraji, ki si jih je vredno ogledati ob obisku Medžugorja
Obisk Medžugorja
Giulia je gojila veliko ljubezen do Marije. Njeno vero je dvakrat do temeljev pretresel obisk Medžugorja. “Ni besede, ki bi lahko opisala Medžugorje: lahko vam povem samo to, da je Marijina ljubezen tako velika, tako močna, da eksplodira v molitvah, spreobrnjenjih in v ljubezni do bližnjega.” Prvič se je tja odpravila v času, ko bi morala začeti terapijo v bolnišnici, a so bili izvidi krvnih preiskav preslabi. Drugi obisk se je zgodil za 14. rojstni dan, ko se je tja odpravila s polnim avtobusom prijateljev in sorodnikov.
Kljub trudu, da bi vedno ostala optimistična, so prišli tudi težki trenutki. V nekem obdobju je doživela neželeno reakcijo na neko zdravilo, ki je poslabšalo njeno splošno počutje. Bila je živčna, njeno telo se je treslo, neprestano je jokala in spraševala, kje je Bog. Bila je besna nanj. Ko je molila v baziliki sv. Antona Padovanskega, je do nje pristopila neka gospa, položila dlan na njeno in jo opogumila. Od tam je odšla z nasmehom do ušes, z veseljem in radostjo, ker je spoznala, da je Bog ni nikoli zapustil.
Preberite še:
Zakaj obstaja trpljenje?
Pričevalka Ljubezni
V času zdravljenja so jo vabili na številna pričevanja. Njena velika želja je bila, da bi po ozdravitvi ustanovila molitveno skupino mladih, ki bi molili za bolne otroke po bolnišnicah. V tednih največjega trpljenja je sestavila poseben rožni venec čistega zahvaljevanja. “V naših molitvah in litanijah vedno nekaj prosimo zase ali za druge. Nikoli pa se ne omejimo le na to, da bi rekli hvala in ničesar ne zahtevali v zameno.”
19. avgusta 2011, medtem ko je papež na Svetovnem dnevu mladih v Madridu zaključeval križev pot, je Guilia na svojem domu v Bergmau izgubila boj z boleznijo.
Preberite še:
“Večno” samski: “A zate pa ni nihče dovolj dober? Ali si morda drugače usmerjena?”
Preberite še:
3 koraki do srečnejšega in bolj zdravega milenijskega delovnega mesta
Preberite še:
Kako otroka navaditi na zdravo prehrano
