Mislite, da niste primerni, da bi drugim govorili o Jezusu, ker vam primanjkuje poguma, karizme in nimate magisterija iz teologije? Nič zato! Že če ste druge ljudi pripravljeni skrbno poslušati, lahko naredite zelo veliko.
Tako trdi Jim Murphy – Američan, ki si je z oznanjevanjem uničil čevlje. Dobesedno. Več kot 14 parov. Približno dve leti je potoval po ZDA in molil za svojo državo.
Preberite še:
Pričevanje mladeniča z rakom, ki se bo dotaknilo vsakega srca
Da bi potrdil dejstvo, da bi morali manj govoriti in več poslušati, je z nami delil naslednjo zgodbo:
To se je zgodilo, ko sem s križem dve leti potoval po Ameriki. Približeval sem se Novi Mehiki in moral sem premagati pot pod žgočim soncem, po puščavi. Kot že večkrat prej se mi je na poti priključilo nekaj oseb. Po nekaj urah pohoda smo se izgubili! Ljudje, ki so vedeli, da bom hodil po tem terenu, so mi poslali lokalnega vodiča. Vendar pa se je izkazalo, da celo njemu ni uspelo najti poti do ceste. Tako je! Odvisen sem bil od vodiča, ki se je izgubil celo sam!
Trudil sem se, da vznemirjenja ne bi pokazal, vendar se je vse to kuhalo v meni. Bili smo nekje sredi puščave in hodili smo v krogih. Klical sem Boga: “Gospod, zakaj si mi poslal vodiča, ki se je izgubil? To je vendar njegov teren.”
Preberite še:
V trku z vlakom izgubila obe nogi, a ostaja optimistična: “Nameravam premikati gore”
Preberite še:
Pot sama po sebi nima smisla, če hkrati ni rast
Nenadoma smo opazili avto, ki se je z veliko hitrostjo približeval naši skupini. Ne vem, od kod se je vzel, saj niti približno nismo stali ob cesti. Avto se je ustavil tik ob nas. Iz njega je izstopila ženska in nas vprašala: “Kdo pa ste vi?” “Smo skupina kristjanov,” sem sramežljivo odgovoril. “S križem hodimo po ZDA in ljudem govorimo o tem, kako zelo nas ima Bog rad.”
Najbrž takšnega odgovora ni pričakovala. Vzela je denarnico in mi pokazala fotografijo dečka. Lep obraz in topel pogled. Videti je bil, kot da bi imel okoli 16 let. “To je moj sin. Danes je dve leti, odkar so ga umorili. Stal je na ulici in čakal na zeleno luč, naenkrat pa se je znašel sredi streljanja. Mafijsko obračunavanje. Ustrelili so ga naravnost v srce. Verjetno je umrl, še preden se je njegova glava dotaknila pločnika.”
Vsi smo obmolknili. “Od takrat ne znam več moliti, ne morem več objeti svojega moža. Najin zakon praktično ne obstaja več. Najinih otrok sploh več ne znam vzeti v naročje. Moje srce je kot kamen. Ne molim, precej pa pijem,” je povzela. “Zelo nepravično je, da so ga umorili,” mi je kriknila v obraz. “Zakaj se je to moralo zgoditi?” me je vprašala.
Preberite še:
Od poskusa samomora in uboja do urejenega življenja
Nisem vedel, kaj bi ji odgovoril …
Po trenutku molčanja sem se na koncu le premagal.
“Nobene besede ne morejo izraziti, kako hudo mi je zaradi tega, kar se vam je zgodilo. Jaz nikoli nisem šel skozi kaj takega. Ampak v naši skupini je oseba, ki ji je sina umorila tolpa. Zgodba podobna tej, ki ste mi jo povedali. In to je bil čudovit fant, tako kot vaš. Vem, da se je zaradi fantove smrti, očetu paralo srce. Mislim, da se približno zavedam, kaj preživlja in zaradi tega si do neke stopnje lahko predstavljam, kako se morate počutiti.”
Ženska me je takoj pogledala z zanimanjem v očeh. “Kje je? Rada bi se pogovorila z njim! On me bo gotovo razumel!” je kriknila.
“Veste, to je Bog Oče, ki je izgubil svojega sina,” sem povedal. “Ubili so ga ljudje iz tolpe, podobne tej, o kateri ste govorili. In bilo je zelo nepravično … To so storili neki norci … Ne vem, kaj naj vam rečem, ampak vem, da Oče ve, kaj potrebujete … Dajmo mu to …” sem predlagal.
Preberite še:
Tumor in šest operacij. “Imaš upanje, da smisel obstaja, čeprav ga ne vidiš”
Preberite še:
Znate pomagati prijatelju v stiski, ne da bi ga še bolj prizadeli?
Ženska me je pogledala globoko v oči.
“Prosim, svoje dlani položite na križ. Tukaj bomo stali z vami, vi pa se sami pogovorite z Očetom,” sem ji rekel. To je trajalo nekaj trenutkov. Stali smo za njo in molili v tišini. Naenkrat je ženska divje odskočila in začela jokati … Ko sem videl, da joče, sem nagonsko na njeno lice položil dlan in si na prst vzel njeno prvo solzo. Položil sem jo na križ in čez nekaj časa videl, da je to solzo les križa nekako absorbiral vase. Pomislil sem: “To je točno to, kar počne Jezus. On nase jemlje našo bolečino, naše solze.”
“Kaj se tukaj dogaja?” je neznanka nenadoma zaklicala.
“Mislim, da se v vašem srcu nekaj premika,” sem odgovoril.
“Res je, v srcu čutim toploto, čutim, da … Si znova želim živeti!” je vzkliknila neznanka. V tem trenutku sem zaslišal, da iz avta prihajajo glasovi majhnih otrok. “Mama, mama! Je s tabo vse v redu?” sta zaklicala. Ženska mi je vrnila križ in poklicala otroka, naj hitro pritečeta k njej. Skočila sta ji v naročje, ona pa ju je med jokom močno objela in dejala: “Kako vaju imam rada! Tako zelo vaju imam rada!” Tista, ki se pred tem z njima ni hotela ukvarjati. “Oprostite,” se je obrnila k nam. “Hitro moram domov k svojemu možu.” Poljubila je križ in se nam s solzami v očeh vrgla v objem.
Ko je hodila k avtu, nas je vprašala. “In kaj sploh počnete tukaj sredi puščave?” No, nisem hotel priznati, da smo se tam izgubili zaradi našega groznega vodiča.
Preberite še:
Begala od ženske do ženske: “Jezus, ali bi prišel in postal moj Odrešenik in Gospod?”
Želela je končati svoje življenje
“Vi se sploh ne zavedate, ampak pred dvema urama sem otroka natovorila v avto in se odpeljala od doma. Vse sem hotela končati. Po puščavi sem v joku vozila 160 kilometrov na uro. Otroka sta bila prestrašena. Nikoli v življenju si ne bi mislila, da bom na koncu te poti našla mir in ozdravljenje!”
Kar sem slišal, je bilo neverjetno in zavedal sem se, kako pomembno je, da se pustimo, da nas vodi Bog. Štiri ure smo v krogih hodili z lokalnim vodičem, ki ni in ni našel prave poti. Če bi bili na pravi poti, te ženske nikoli ne bi srečali. Če bi se tja pripeljala pet minut prej, tam ne bi doživela ozdravljenja.
“Vidiš,” je rekel Jim, “ta zgodba nas uči, da če želiš drugim govoriti o Bogu, ni treba biti odličen govorec. Ni ti treba kar takoj razrešiti vseh problemov, s katerimi do tebe pridejo ljudje. Bolj moramo zaupati Bogu in mu pustiti, da nas vodi. Poslušaj ljudi in jih usmeri k Jezusu! On bo zanje najbolje poskrbel!”
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
Preberite še:
“Preizkušenj že od nekdaj ne maram, ker vem, kaj bodo prinesle”
Preberite še:
Frustracije samskega življenja
Preberite še:
Zakaj je samopomilovanje smrtonosen strup in 3 zdravila zanj
