Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Navdušeno začnite svoj dan, naročite se na Aleteijine e-novice.
Naroči me!
Aleteia

Jezus vedno kliče in pošilja. Tudi danes

STRESS
Shutterstock
Deli

Življenje kot naloga

“Kadar človek ne more najti globokega smisla, se zamoti z užitkom,” tako je dejal Viktor Frankl. S to mislijo je dregnil povsem v drobovje naše družbe, ki tri dni v tednu čaka na vikend, dva pa porabi, da si od njega opomore.

Tudi danes smo cele množice ljudi v svetu “izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja” (Mt 9,36), v čudnem fenomenu, ko ljudje, ki živimo izjemno dobro, nekega dne povsem izgubimo orientacijo, smer, cilj in potrebo, da se kamorkoli že premikamo, saj “ima sodobni človek od česa živeti, izgubil pa je smisel, za kaj živeti” (S. Kristovič).

Strokovnjaki menijo, da so posledice tega stanja duha agresivnost, depresija in številne zasvojenosti, vse to dela iz nas življenje iz dneva v dan, ne da bi vedeli za cilj in globlji smisel svojega obstoja, ki se ponavadi izgubi, ko se preveč vrtimo okoli sebe …

Nepogrešljivi

Jezus na to splošno izgubljenost sodobnega človeka odgovarja tako, da svoje učence “pokliče” (Mt 10,1) in jih “pošilja” (Mt 10,5); povejmo drugače, pove jim, da je njihovo življenje “naloga”, ki jo morajo opraviti, ker je namesto njih ne bo mogel opraviti nihče drug. Nenadomestljivi so, nepogrešljivi v tem svetu in zato neskončno vredni in dragoceni.

Vse to daje človeku “smisel”, smer, zavedanje lastne poklicanosti v življenju, to mu daje občutek sreče, čeprav ne živi ravno tako, kot si je predstavljal. Ker je smer in razlog za življenje nekaj, kar obstane tudi takrat, ko je na dnu svojega bivanja, ko se zdi vse kot samo še brezupno vztrajanje pri dihanju.

Poslani

Zato Jezus kliče in pošilja vedno, tudi danes. Ne samo v duhovništvo in redovništvo, tudi v očetovstvo in materinstvo kliče, v svet pošilja tako politike, kulturnike in znanstvenike kot tudi delavce za tekoči trak, pa v stranišča gostiln in med smet­njake.

In priznati vsem ljudem, dogodkom in nalogam našega življenja “pomembnost” je prva stvar, ki jo naredimo za to, da bi ta svet spet našel smisel. Potem bo človek namreč dovolj svoboden, da bo razumel, da je enako potreben za ta svet kakor tisti, s katerim se v razredu ne more primerjati, in da zato lahko odgovori na tihi glasek, ki se zbuja v njem, ne da bi ga pri tem preglasili ugovori ugleda, položaja, denarja in drugih svetinj potrošniške družbe.

Za to pa je treba veliko tišine in razmišljanja, spoznavanja sebe in poslušanja dogodkov in srečanj, to je kompas smisla, ki pomaga ugotavljati, zakaj smo še živi, ker smo na svetu vse, dokler ne izpolnimo svojega poslanstva. To je molitev za sedanji čas: poiskati smisel lastnega življenja in življenja tistih okoli nas, prositi “Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev” (Mt 9,38).

 

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 24.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.