Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!
Aleteia

Ko nosečnost preseneti: “Še lepše je, kot sva si predstavljala”

FAMILY MALOVRH
Deli

Pričevanje Darje in Simona Malovrha iz Polhovega Gradca

Darja in Simon Malovrh povesta, da sta se se spoznala v “Borovnic’ na veselic'”. Začelo se je s polkami, ob koncu sezone pa se je Simon opogumil in pogum se je obrestoval. Po dobrih štirih letih skupne hoje, ko sta planinarila, kolesarila in se vse bolj spoznavala, sta se pred dvanajstimi leti poročila. Danes sta starša štirim otrokom: Tobiji (10), Binetu (8), Miji (4) in Klari (2). Živijo v Polhovem Gradcu.

Kakšne spomine imata na vajin poročni dan?
Simon: Sam sem imel kar zadrego pred izzivom poročnega dne. Vsa organizacija, taki in drugačni protokoli, biti ves dan na očeh … in besedilo poročne zaobljube … Še dobro, da se samo enkrat poročimo. (smeh)

DarjaBilo je lepo, od začetka do konca, vreme in frizura sta zdržala, svatje so se zabavali, bend na ohceti je bil super, smeh, solze, skratka poročni album je čudovit. A ko danes z izkušnjami, ki sem jih pridobila v teh letih zakona, gledam nazaj na poročni dan, pomislim na poročno zaobljubo … Uh, kako močne so te besede! Če bi jih izgovorila danes, bi jih verjetno povedala s čisto drugačnim poudarkom. Takrat nisem vedela, nisem niti mogla vedeti, kaj pravzaprav pomenijo, čeprav sem mislila, da vem in sem jih izgovarjala z vso resnostjo, ki sem jo takrat premogla.

Kako sta si ob poroki predstavljala vajino zakonsko življenje?
Simon: Precej klasično, saj veste, družina z dvema otrokoma, stanovanje, družinski izleti, hobiji, prosti čas …

Darja: Ko otroci občasno gledajo posnetek najine poroke in se vidim na posnetku, si rečem: “O, punca …” Spomnim se, da sem imela v glavi že kar lepo izgrajen načrt, kako bo pri nama: poljub, preden greš, poljub, ko se prvič v dnevu srečaš, redno izkazovanje pozornosti, globoki pogovori, spore se bo reševalo sproti, nikoli ne bova šla sprta spat, besede hvala, oprosti in prosim bodo najine stalnice …

FAMILY MALOVRH
VID PONIKVAR | SPORTIDA

Kako pa je v resnici?
Simon: V resnici ni tako klasično. Štirje otroci, prostega časa skoraj ni … Je pa polno, intenzivno in konec koncev zelo lepo. Včasih imam vsega dovolj in zavidam sosedu, ki živi sam in brez obveznosti, a globoko v sebi vem, da svojega mesta nikoli ne bi zamenjal. Resnica je, da so najlepši trenutki mojega življenja povezani z ženo in otroki.

Darja: Življenje preseneča z dogodki, ki jih nikoli nisi načrtoval ali se nanje pripravljal. Zdi se mi, da ljubezen v zakonu, bolj kot v besedah in dejanjih naklonjenosti, dobi svoj izraz v odpuščanju in spoštovanju drugega v njegovih šibkostih in slabostih. Prav zares je milostno, ko se najini prsti po vseh burkah, ki sva jih preživela oz. jih še živiva, v tišini večera prepletejo in nemo govorijo: “Še sva tu!” V takih trenutkih se v tihi molitvi zahvalim za svojega moža v vsem, kar je, ter prosim Boga in njegove “pomočnike”, da mi pomagajo ljubiti. V resnici je včasih še lepše, kot sem si predstavljala.

Kaj vaju povezuje kot zakonca?
Darja: Trenutno naju vsakodnevno povezuje, no, občasno tudi razdružuje, skrb za najine otroke. Hvala Bogu sva glede vzgojnih prijemov in načel kar enotna, tako da lahko rečem, da se na tem področju počutim s Simonom zelo povezana. Sicer pa mene s Simonom najbolj globoko poveže molitev. Če moliva kot zakonca, se mi zdi, da sva nepremagljiva. Izredno močno začutim intimo z Bogom in Simonom, če zmoliva molitev očenaš v dvojini.

Moj spovednik me spodbuja k temu, da molim za svojega moža. In res, večkrat, ko Simon zvečer že zaspi, iztegnem svojo roko nadenj in se začnem zanj Bogu zahvaljevati ter klicati nanj Božjega blagoslova. V duhu častim Jezusovo dragoceno kri, ki se izliva nanj in ga ozdravlja, osvobaja, očiščuje, krepi … Doživljam, da v meni raste hrepenenje, da bi Simona sprejemala, razumela in ljubila še bolj. Po isti metodi posežem, ko skreneva s skupne poti. Ko postane razsodnik Jezus in njegova ljubezen, mi je hitro jasno, kako in kaj.

SimonPri življenju naju ohranja tudi vključenost v zakonsko skupino in pa kakšen občasen pobeg v dvoje. Ko je vsega preveč, mi največ pomeni umik v naravo, v mir in tišino. Rad delam v gozdu ali v delavnici uresničim kakšno svojo zamisel. Darja se včasih jezi, ko se zgodi, da odnesem smeti, potem pa me kar nekaj časa ni, meni pa se zdi, da se samo za trenutek ustavim tam med strojčki in materialom spodaj v drvarnici. Ko se v sebi umirim, sem pripravljen iskati skupno pot naprej.

Kako svoj vsakdan prepletate z molitvijo in vero v Boga?
Darja: Največkrat se zgodi, da me ritem dneva tako preganja, da vmes komaj uspem pomisliti, da sem v Njegovi navzočnosti. Skupni obedi nas vsaj malo povežejo tudi v molitvi, ki se navezuje na konkretne dogodke tistega dne, ki so se že zgodili ali pa jih še načrtujemo. S Klaro imava navado, da se vsakič, ko greva mimo Marijinega kipa na stopnišču, ustaviva in jo pobožava. Kadar pa sama stečem mimo nje, na hitro zmolim eno zdravamarijo. Zvečer je obvezno na vrsti vsaj “križkanje”, če nam zaradi pozne ure in utrujenosti ne uspe več kot to.

FAMILY MALOVRH
VID PONIKVAR | SPORTIDA

Kako versko vzgajata otroke?
Darja: Zdi se mi, da za versko vzgojo svojih otrok največ naredim, če sama živim pristen in živ odnos z Jezusom. Trudim se ohranjati in razvijati osebno vero. Najprej z rednim obiskom svete maše in mesečno spovedjo pri stalnem spovedniku, nato še s slavljenjem v molitveni skupnosti, zakonsko skupino, sodobno krščansko glasbo, branjem knjig z duhovno vsebino. Pri nas so knjige vsepovsod, tudi v kopalnici, saj je to skoraj edini prostor, kjer si upravičen do malo zasebnosti in miru.

In pa seveda osebna molitev – zvečer, ko končno vsi zaspijo, se sama v duhu usedem na goro k Jezusu in potem skupaj zreva v daljavo in malo poklepetava. V tem pogovoru navadno kakšno rečeva tudi o otrocih.

Res si želim, da bi moji otroci imeli živo vero, a hkrati se zavedam, da bo vsak od njih moral enkrat sam odgovoriti na Jezusovo vprašanje: “Kaj pa ti praviš, kdo sem?” Vsakič znova polagam življenjske poti svojih otrok na oltar in jih izročam ljubezni Boga in varstvu Matere vseh mater. In upam. In zaupam.

Simon: Moram priznati, da sam svoje vere ne doživljam tako osebno oz. globoko. Rad sem konkreten – iz takšnega ali drugačnega naravnega materiala oblikujem kakšen križ, poskrbim za adventni venček, pred božičem skupaj naredimo jaslice, sam izdelam tudi zunanje jaslice in še kakšne posebne za okras, za cvetno nedeljo naredimo butarice, s fantoma gremo po velikonočni ogenj. Letos smo si kar sami zakurili in ogenj pa navodilih župnika blagoslovili. Take stvari, sicer pa sledim ženinim pobudam in podpiram njene ideje, ki jih uvaja v družinsko katehezo.

Sta si vedno želela veliko družino?
Darja: Nikoli nisem delala načrtov, koliko otrok bi imela. Bomo videli sproti, sem si rekla. In po treh otrocih se mi je zdelo, da bo to že kar to.

Simon: Sam pri sebi sem bil že povsem zadovoljen po prvih dveh otrocih. Za tretjega se me je dalo pregovoriti, o četrtem pa sploh ni bilo več govora.

Kako sta sprejela nepričakovano nosečnost?
DarjaKot bi bilo včeraj, se spominjam večera, ko sem po nekaj dneh zaostale menstruacije vendarle opravila test nosečnosti, sicer bolj z namenom, da to možnost izključim. V nasprotju z vsemi mojimi pričakovanji sta se na testu prikazali dve črtici. Test je bil pozitiven. Za trenutek je vse obstalo, takoj za tem pa je moje telo preplavila tesnoba, ki se je napajala v brezštevilnih mislih, ki so se mi začele poditi po glavi: Kaj bo? Kaj če? Zakaj? Kako je to mogoče? Bom zmogla? In ne nazadnje še, kako naj novico povem možu, saje sem vedela, da je to vest, ki si je zares ne želi slišati.

V tistem trenutku sem padla na kolena in v solzah skrušenosti, nemoči in strahu začela izgovarjati Marijine besede: “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji Besedi.” In začela moliti njeno hvalnico Bogu: “Moja duša poveličuje Gospoda …” znova in znova. V naslednjem koraku sem, kakor sem vedela in znala, spočeto dete posvetila Mariji. Prosila sem jo, naj ovije svoj plašč ljubezni okrog moje maternice in naj dete obrani pred uničujočo silo temnih misli, ki so se še vedno bučale v moji glavi.

FAMILY MALOVRH
VID PONIKVAR | SPORTIDA

Potrebovala sem več mesecev, da sem približno zaživela kot nosečnica, ki se ji že na obrazu vidi, da je “v blagoslovljenem stanju”. Redno sem hodila k sveti spovedi in maši, prejela sem tudi bolniško maziljenje in se neprestano zatekala k Devici Mariji in tako kot ona iskala in našla moč v Gospodu. Vedno znova sem se morala boriti. Enkrat so moj mir, upanje, vero in ljubezen napadali razni pomisleki in bojazni. Spet drugič sta me razžirala krivda v smislu, kako morem tako negativno razmišljati, in strah, kako bo vse to vplivalo na mojega otroka, na mojo punčko.

Danes je naša Klara stara že skoraj dve leti in ni dneva, ko si ne bi rekla, kako čudovit dar je in kako prav in dobro je, da jo imamo. Ko bi tedaj vedela … Zahvaljujmo se Gospodu, ker je dober, ker vekomaj (tudi v trenutku nepričakovane nosečnosti) traja njegova dobrota. Še dobro, da Gospod vsake toliko kakšno stvar naredi po svoje.

Simon: Povem lahko, da me je novica o nosečnosti, ki je nisva načrtovala, močno zadela. Takoj sem začutil težo in breme odgovornosti, ki jo prinese nov otrok: napor dneva po neprespanih nočeh, bolezni, prostor v stanovanju, prostor v avtu, finance … Žrla me je tudi misel, kaj bodo rekli drugi, saj četrti otrok ni nekaj družbeno običajnega. Za nekaj časa sem se zaprl vase in v svoje skrbi. Kot je rasel ženin trebuh, se je mehčalo tudi moje srce. Ko pa sem Klaro prvič dobil v naročje, sem bil dokončno razorožen. Danes tako kot žena uživam, ko opazujem najino četverico in Klara k temu zelo pripomore.

Kaj vam je v veselje in sprostitev?
Simon: Radi se odpravimo na kakšen družinski izlet ali krajši oddih. Uživamo ob kakšnem potočku, kjer se da vedno kakšno dobro ušpičiti. Nekaj možnosti nam ponuja tudi prostor okoli hiše – trampolin, gugalnice, žoge, viseče mreže, kolesa in skiroji, pa vrtna cev za zalivanje, drevesa za plezanje, grmovja za skrivalnice, malo peska, nekaj zemlje pa gre.

S fanti se radi po moško pomerimo, kdo bo koga. Zaenkrat sem še glavni v hiši. Pred dnevi sem jima naredil hodulje, pa je spet nekaj novega. Zadnje čase uživamo še v oblikovanju velikanskih milnih mehurčkov. Od naštetega imajo otroci najraje, če se igramo skupaj, takrat ne potrebujejo nobenega rekvizita.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.