Slast in slavo nogometa je Ante Vukušić občutil že kot najstnik, ko je blestel v splitskem Hajduku, kultnem dalmatinskem klubu. Po domačem kraju je dobil vzdevek Sinjski diamant.
Pri 21 letih je že prestopil v italijansko ligo, o kateri sanja praktično vsak nogometaš. Čeprav si v Pescaro ni želel, je v prestop privolil, da bi na ta način finančno pomagal ljubljenemu klubu.
A se italijanska epizoda ni odvila po pričakovanjih. Življenje so mu grenile poškodbe, še bolj pa pozneje težave s pljuči, saj je, kot so odkrili v Rusiji, zaradi prometne nesreče lahko dihal le z enim pljučnim krilom.
Nad njegovo kariero je visel vprašaj, v črnih dneh je razmišljal, da bi pustil nogomet. A se je lansko sezono preselil v Krško, kjer se je vrnil v nogometno življenje. Zdaj blesti v ljubljanski Olimpiji.
Bi prikimali tezi, da sta vaša kariera in življenje krenila v obratni smeri kot rek od pekla do raja?
Drži, šel sem od raja do pekla. Zdaj sem, recimo, spet v raju. (nasmešek) Na začetku kariere mi je vse šlo še bolje od pričakovanj. Nato pa so me doletela tri, štiri leta težav s poškodbami in zdravjem oziroma pljuči nasploh. Na srečo sem se izvlekel.
Preberite še:
9 svetnikov, s katerimi boste (še bolj) vzljubili šport
Kaj vam je pomagalo v težkih trenutkih?
Največ vera v Boga. Verjel sem, da mi je dal talent in da mi bo dal drugo priložnost, da se vrnem na veliko sceno. Jaz sem zaljubljenec v nogomet. Zdravje pa je za poklicnega športnika najpomembnejše. Želel sem pokazati vsem, ki so dvomili o meni, in samemu sebi, da sem znova lahko na vrhu. Če ne bi veroval in molil skupaj z ženo in svojimi bližnjimi, morda ne bi sedel z vami na intervjuju. Verjetno bi končal kariero. Zato se po vsakem zadetku zahvalim Bogu za vse.
Ste ga kdaj vprašali, zakaj vam je poslal toliko preizkušenj?
Na začetku težav sem vse videl le negativno. Potem sem se zavestno odločil, da se bom osredotočil na pozitivno, spet sem začel več moliti. Ko sem iz Hajduka odšel v Italijo, sem se namreč malo izgubil, bil sem mlad. Nisem toliko hodil v cerkev. Morda je bil to opomnik, rumeni karton, za spoznanje, da brez Boga ne morem nič.
Preberite še:
5 naukov fatimske Marije
Pod dresom na majici nosim Sinjsko Gospo, zaščitnico mojega mesta. Tudi na ta način se zahvaljujem za vso milost, ki jo prejemam. Srečen sem, ker sem našel samega sebe. Ko greš v tujino mlad, te tudi denar malce spremeni. Misliš, da je ta pomemben. Ni. Pomembno je, kako živiš.
Tudi koronavirus je morda neke vrste rumeni karton, opomnik za človeštvo. Ste kdaj razmišljali o tem?
Nekaj podobnega lahko beremo tudi na nekaterih mestih v Svetem pismu. Vse to dogajanje nam sporoča, kako zelo majhni smo prebivalci Zemlje. Zdravja ne morejo kupiti ne veliki milijoni ne vsa pamet in tehnologije.
Vztrajen, potrpežljiv, discipliniran
V najstniških letih je moral Vukušić pokazati veliko mero vztrajnosti, potrpežljivosti in discipline. Iz domačega Sinja v Split se je moral namreč voziti z avtobusom. S postaje ga je do stadiona čakalo še pol ure pešačenja. Že samo za pot na trening je potreboval debelo uro v eno smer.
“Včasih sem moral na avtobus tudi čakati, kar je transport še bolj zavleklo. Zaradi šole in treningov sem bil tako ves dan od doma. Zvečer se je bilo treba še učiti, tako da se je nabralo kar nekaj neprespanih noči. A ni mi bilo težko – za ta način življenja sem se pač odločil.”
Nekajkrat mi je bilo tudi težko zaradi treningov in tekem. Bili smo v puberteti, delali smo prve korake življenja, nekateri tudi nočnega. A mene to ni zanimalo. Rad sem imel le žogo, hotel sem živeti športno in stopati po pravi poti. Na srečo mi je uspelo, od nogometa živim. Številnim izmed mojih vrstnikov, ki so imeli radi nočno življenje, pa ni, čeprav so nekateri imeli več talenta od mene.
Pravite, da ljudi ne želite “predalčkati”. V njih se vedno trudite iskati pozitivno. Tudi tedaj, ko vas razočarajo?
Ko sem igral v Hajduku, je bilo vse krasno. Ko pa sem odšel v Italijo, prvič zaslužil večjo količino denarja, imel svoje stanovanje, avto, poslovne prostore, sem videl, da mi je precej ljudi obrnilo hrbet. Postali so ljubosumni. Bolj kot so razočarali mene, so pokazali svoj pravi obraz. Vseeno jim želim v življenju vse najboljše, lahko jih pogledam v oči, nikomur nisem napravil nič slabega. Žal mi je, da nekateri dajejo v nič, ko nekdo nekaj doseže. Pri nas v Dalmaciji je ljubosumje največja težava.
Mnogi pri uspešnih športnikih vidijo le blišč: nadpovprečne zneske na računu, dobre avtomobile, brhka dekleta in žene. Druga plat so poškodbe, zamude s plačili, odsotnost od družine, pritiski klubov, navijačev, novinarjev. Koliko omenjenega ste doživeli?
Da, treniraš po vročini ali minus 12 stopinj Celzija. Na tekmo lahko potuješ deset ur, vračaš se sredi noči, spiš na avtobusu. Ljudje, ki so v življenju nekaj doživeli, vedo, da je vsak denar krvavo, težko zaslužen. Tudi nogometni. Poglejte, tudi zdaj imam zlomljeno kost v dlani. Vseeno sem treniral, ni bilo videti nič posebnega, ampak od bolečin nisem spal dve noči.
Preberite še:
Ko boste športnikom zavidali denar in slavo, pomislite nanj
Kako se kosate s pritiskom?
Ta je del športa. Kdor ga ne more zdržati, ne more biti poklicni športnik. Navsezadnje se mora s pritiskom v življenju soočati vsak človek. Jaz celo rad igram pod pritiskom. Na primer pod tem, da lovimo naslov prvaka. Imeli smo prednost na lestvici, Maribor nas je skoraj ujel, zdaj pa imamo spet sedem točk zaloge pred njim (pogovarjali smo se marca, op. a.). Brez pritiska lahko igraš v rekreativni ligi, a še tam se najde kakšen. (nasmešek) Če sem pri 18 letih v Hajduku igral pred 30.000 gledalci, bom tudi zdaj pri 28 letih znal prenesti marsikaj. Doživel sem že precej stvari, negativnih in pozitivnih, ki so me utrdile. Žena mi je nudila podporo pri vsem.
Preberite še:
Zlata palma za film o Petru Opeki
Če naredimo prerez vaše kariere, je kot bistveno odliko mogoče izpostaviti vztrajnost. Kakšen nasvet bi mladim dali v tem pogledu?
Ko je težko, je v življenju najlažje odnehati, obupati. Kaj pa potem? Kaj boš počel, od česa boš živel? Treba je imeti cilj in ga zasledovati. Ko sem se poškodoval, nisem igral skoraj leto in pol. Nato sem prišel v Krško, ker sem verjel vase, čeprav so nas pestile finančne težave. Verjel sem, da mi Bog daje še eno priložnost in da lahko preskočim vse ovire. Zdaj sem iz brezna spet prišel na vrh. V življenju je najlažje pasti, težko pa je vstati.
Preberite še:
Tadej Pogačar, mladi šampion s podeželja: “Ostajam enak, kot sem bil v domači ekipi”
Kam se še želite povzpeti v športnem smislu?
Menim, da sem sposoben igrati v petih najboljših ligah v Evropi (Italijanska, španska, angleška, nemška, francoska, op. a.). V Italiji kot mlad nisem mogel pokazati vsega, kar znam. Z Olimpijo bi rad osvojil naslov prvaka, tega v svoji karieri še nimam. Če bi bil še prvi strelec lige, bi bila to res lepa zgodba. V Ljubljani uživam vsak dan, nič ne bi imel proti, če bi ostal tudi v naslednji sezoni.
Intervju je bil najprej objavljen v reviji #najst, maj-junij 2020.
Preberite še:
“V psalmu sem prebral: ‘Ti si duhovnik.’ Takoj sem zaprl Sveto pismo in nehal moliti”
Preberite še:
“Tek je najcenejši šport. Stopiš skozi vrata svojega doma in že tečeš”
Preberite še:
9 svetnikov, s katerimi boste (še bolj) vzljubili šport
